Z zanimanjem sem poslušala znanko, ki mi je pripovedovala, kako se je znašla po upokojitvi. V poklicu je bila zelo dejavna in uspešna ženska. Takrat si skoraj ni znala predstavljati, da se bo to obdobje kdaj končalo. Potem pa se je zgodilo, da je na službenem potovanju srečala starega gospoda, ki ji je pripovedoval, kako sedaj v pozni starosti končuje drugo kariero in se pripravlja na tretjo. Prav tako je dejavna tudi njegova žena.
Tako je to na videz naključno srečanje v letalu znanki pomagalo, da je začela razmišljati o tem, kaj bo počela po upokojitvi. Vleklo jo je na področje prostovoljnosti in tu je v nekaj letih naredila zares veliko. Pravi, da uživa. Odpadla so mnoga bremena, ki se jim takrat, ko je bila v službi, ni mogla izogniti. Zdaj se počuti svobodno; dela, kolikor more, kolikor ji je v veselje – in naredi veliko. Kdo ve, kakšna bo njena tretja kariera?
Lepo je srečati ljudi, ki si znajo tako osmisliti življenje. Dober dokaz za to, da upokojitev ni nekaj, česar bi se morali bati. Nešteto možnosti ima človek do zadnjega trenutka, da je rodoviten zase in za druge.
Ob tem sem nehote pomislila še na neko drugačno kariero. Morda bi ji lahko reki »četrta kariera«. Kaj pa, če zboliš, postaneš invalid, si nemočen in nesposoben za delo? Starejši ko postajaš, več je možnosti, da te doleti kaj takega. Je takrat nepreklicno konec kariere? Ali pa se začenja neka nova, povsem drugačna kariera?
V spomin mi prihajajo ljudje, ki sem jih srečala v tej »četrti karieri«. Občudovala sem jih in se od njih učila. Pri mnogih sem začutila, kako so v svoji nebogljenosti, nemoči, odvisnosti postali rodovitni za druge. Z načinom, kako so se spoprijeli s svojim položajem, kako so tudi takrat znali komunicirati z drugimi in kako tudi v preizkušnji niso izgubili upanja.
