Pravijo, da pri mladih ljudeh opažajo več okvar sluha, kot jih je bilo nekoč. Nič čudnega, saj so veliko bolj izpostavljeni ropotu, kot so bili na primer njihovi starši ali stari starši. Veliko nje ropota, ki se mu ne morejo izogniti, veliko pa je tudi takega, za katerega so sami odgovorni. Na ves glas si včasih navijejo glasbo in se pri tem sploh ne zmenijo za ljudi naokrog.
Večkrat se spomnim na znanko, kar nekaj let mlajšo od mene, ki me je pred več kot petdesetimi leti prišla obiskat. Ne spomnim se več, kaj sva se takrat pogovarjali, od vsega pogovora pa mi je ostalo v spominu njeno zelo živahno spodbujanje, da moram imeti ves čas prižgan radio. Kako naj bi to človeku dobro delo, da okrog tebe ne vlada tišina. Spominjam se, da mi je takrat s tem šla malo na živce. Kako me more kdo prepričevati, koliko in kdaj naj poslušam radio, in morda še, kaj naj poslušam. Radio je zame zelo dragocen medij in ga imam pogosto raje kot televizijo, nimam ga pa nikoli prižganega ves dan. Odprem ga takrat, ko želim nekaj poslušati. Prav nič me ne moti, če je potem vse tiho. Lahko berem, kaj pišem, se pogovarjam in prav nič ne potrebujem ob tem glasbene spremljave. Vsaj največkrat ne. Če že, je to kaj takega, kar želim poslušati.
Včasih je blagodejna tudi tišina. Človeku prav dobro dene. Tudi če nimaš kakšnega posebnega dela. Takšni trenutki tišine so mi prav dragoceni. Morda nam v našem življenju manjka prav tišine, ki bi nam pomagala, da bi lahko bolj zaživeli iz sebe. Da ne bi samo kot papige ponavljali, kar nam drugi neprestano hočejo vbiti v glavo.
Ne spominjam se, da bi to znanko pozneje še kdaj srečala. Vem samo, da se je poročila in da ima otroke. Zdaj verjetno že vnuke. Takrat, pred dobrimi petdesetimi leti je bila tipičen otrok današnjega časa. Morda zdaj, po mnogih osebnih izkušnjah razmišlja drugače. Verjetno je bilo veliko hrupa v njenem življenju, ob vseh njenih številnih otrocih. Morda ji je zdaj dragocena tudi tišina.
