V skupini odraslih ljudi smo se pogovarjali o življenju, o vsem, kar se nam dogaja, pa tudi o smislu in o mnogih stvareh, ki presegajo naše razumevanje vsega tukaj in sedaj.
Gospod, ne čisto mlad, s kar precej življenjskimi izkušnjami, je pripovedoval, kako se je že v šoli srečeval s trpljenjem drugih. Učiteljico, ki ji j umrl otrok, je imel prav posebno rad. Zanj je bila velika avtoriteta, tudi zaradi vsega hudega, kar je morala pretrpeti ob smrti otroka. Zelo poseben odnos je imel do sošolca, ki mu je umrl oče. Ni mogel razložiti zakaj, ampak bila sta si blizu. Zdaj je o vsem tem razmišljal kot odrasel človek in se mu je zazdelo, da sta imela učiteljica in sošolec večjo avtoriteto kot vsi ostali drugi prav zaradi trpljenja, ki ju je spremljalo.
Z veliko pozornostjo smo poslušali njegovo pripoved. Oglasila se je še ena udeleženka in se spominjala sosede iz mladosti. Umrla sta ji mož in dva otroka, kar je zanjo gotovo pomenilo veliko trpljenje. Spominja se, kako so mnogi ljudje zelo radi hodili na pogovor k njej z občutkom, da si pri njej lahko olajšajo dušo kot nikjer drugod. Vedeli so, da jih bo razumela, ko ji bodo spregovorili o svoji bolečini. Ona, ki je sama toliko pretrpela. Njej je vredno o tem govoriti, za druge je to nek drug, čisto neznan svet, ki se ga morda celo bojijo in ga ne želijo poslušati.
Bila sem hvaležna za vse te pripovedi, ki so dajale vsakemu našemu trpljenju neko novo vrednost. Človek, ki je sam nekaj pretrpel, bo znal čisto drugače razumeti druge, jih bo znal čisto drugače poslušati. Seveda če se sam ne zapre v svojo bolečino in če je pripravljen druge spustiti k sebi.
Zavedla sem se, da daje trpljenje človeku prav posebno avtoriteto, ki je ne more dobiti nikjer drugod. Seveda, če zna človek s tem trpljenjem živeti in začutiti, da ni bilo nič zaman, da ima vse svoj smisel. Zaradi tega trpljenje ni nič manjše, je pa osmišljeno in je zato laže živeti z njim.
