Spominjam se pogovora z mamo treh otrok, dveh šoloobveznih in enega še mlajšega. Bilo je v začetku poletja in takrat so ravno tekle akcije zbiranja denarja, da bi čim več otrok, kjer si doma tega ne morejo privoščiti, peljali na morje. Omenila sem ji, da nekaj mojih znancev z družino sploh ne hodi na morje, ampak preživijo počitnice kje na deželi ali v gorah. Ves čas imajo zelo pester program in družina je ves čas skupaj. Otroci so nad počitnicami navdušeni. Pa mi je kar hitro rekla: »Veste, to ne pride v poštev. Ne gre drugače. Otroci tekmujejo, kje vse so bili in otrok, ki ne bi bil na morju, se skoraj ne more pojaviti med njimi.« Premišljevala sem, ali je res tako. Ne vem, nimam otrok. Vem samo, da sem se pogosto v življenju odločala drugače, kot vsa moja okolica. Pa mislim, da me zaradi tega niso nič manj spoštovali. Morda so mi celo zavidali za moj pogum, da si upam ravnati drugače kot ostali.
Za otroke, ki sicer ne bi šli na morje, je teden takšnih počitnic gotovo nekaj lepega. Še tako lep teden pa jim ne more nadomestiti družinske skupnosti, mame in očeta in bratov in sester, ki si skupaj krojijo proste dni. Brez posebnih zabav, brez hotelov. Takšne počitnice so lahko prav poceni, potrebna pa je osebna angažiranost. Iz tega bodo potem živeli celo leto in se vsega spominjali. Še tako lepe počitnice ne morejo nadomestiti občutka varnosti, ki ga doživljajo otroci v dobri družinski skupnosti.
Zdaj smo pred zimskimi počitnicami, ko bodo ljudje hodili na smučanje namesto na morje. Spominjam se fantka, ki so ga starši s kmetov poslali za en teden na smučanje, da bi bil enak drugim. Pa je potem starše milo prosil, naj ga vendar pustijo doma, ker veliko bolj uživa, ko se lahko klati s prijatelji po gmajni.
Seveda se mora vsak sam odločati tudi za počitnice. Pomembno pa je, da se zavedamo, kaj je za človeka najbolj dragoceno. Tudi za otroke. Več kot najdražje počitnice je vredno naše druženje.
