Znanka, petdesetih let, živi s svojo družino in s starši skupaj v hiši. Vedno so se dobro razumeli in si pomagali. Njej je bilo dragoceno, ko so popazili na otroke, ko je mama skuhala kosilo in skrbela za velik vrt. Starša pa sta bila tudi zelo zadovoljna. Bila sta sicer v pokoju, živela pa sta z občutkom, da sta potrebna in koristna in tudi druženje z vnuki jima je bilo v veliko veselje.
Leta pa tečejo in nikomur ne prizanašajo. Starša postajata vedno starejša in vedno bolj nebogljena. Zdaj so se vloge zamenjale. Zdaj onadva potrebujeta pomoč. Pomoč pri raznih drobnih in manj drobnih opravilih. Tudi gibanje jima postaja vedno večji problem. Hčerka se je pozanimala v trgovini in pri raznih ljudeh, s čim bi se jima dalo olajšati vsakdanje življenje, tako da bi lahko živela čim bolj zadovoljno. Na primer s hojco, z rolatorjem, morda tudi s sobnim straniščem in še s čem drugim.
Starša pa vse vztrajno odklanjata. Pravita, da bosta itak kmalu umrla. Res je, da v tej starosti ne moreta več pričakovati prav dolgega življenja, je pa nadvse pomembno, kako bosta ta čas pred smrtjo preživela. Hčerka bi jima vsekakor želela, da bi jima bilo čim laže in je pripravljena tudi storiti vse, da bi bilo tako.
Hčerka se tudi sprašuje, ali bo v visoki starosti tudi ona takšna, da bo odklanjala vsako pomoč, ki ji jo bodo nudili. Želela bi biti drugačna. Zelo dobro se zaveda, da je veliko možnosti, da bo v visoki starosti prav takšna kot njeni starši. Če hoče biti drugačna, mora kaj storiti že sedaj. Morda je sedaj sploh že prepozno, na starost se začneš pripravljati že veliko prej. Pa brez zagotovila, da bo uspelo.
Veliko starih ljudi poznam, ki ravnajo podobno kot ta stara človeka. Nočejo palice, nočejo hojce, kaj šele vozička ali sobnega stranišča. Kaj bodo pa ljudje rekli? Saj me bodo imeli za res starega človeka. In še mnogo podobnih pomislekov. Ampak dejansko so stari, če to hočejo priznati ali ne.
