Prepričana sem, da je veliko ljudi, ki se jim zdi razmišljanje o tem čisto odveč. Seveda, dokler se sami ne soočijo s tem vprašanjem, ko jim umre kdo od najbližjih, s katerim se o tem niso nikoli pogovarjali. Zdaj pa so morda na pogrebnem uradu in se morajo na hitro odločiti, kako bodo pokojnika pokopali, klasično s krsto, ali pa ga bodo upepelili. Pa še veliko drugi stvari morajo urediti, o katerih doslej niso nikoli razmišljali.
Pri tem lahko prihaja do zelo neljubih situacij. Spominjam se gospe, ki je ogorčena pripovedovala, kako je bilo, ko se je z dvema bratoma in sestro odločala o tem. Dva sta hotela krsto, dva žaro. Tam, pred uslužbenko Žal so se prepirali in si začeli očitati marsikaj za nazaj. Odločiti so se morali za eno možnost, ker se obojega seveda ni dalo izpeljati. Nikoli prej pa se družini o tem niso pogovarjali, ker bi se jim to zdelo nespodobno. Pa tudi bali so se takšnih pogovorov.
Pojavlja pa se še mnogo drugih vprašanj, ki jih prej nikoli niso razčistili. Včasih tudi ni čisto jasno, kje naj bi pokojnika pokopali, ali naj bo pogreb cerkven ali ne, koga naj povabijo in seveda še veliko drugega.
Kjer se o vsem tem že prej veliko pogovarjajo, je po smrti zelo jasno, kaj je želja pokojnika in kako naj ukrepajo. Najbolje pa je, če človek že dovolj zgodaj napiše, kako naj bi ga pokopali. Včasih je to tudi del oporoke.
Tako redko govorimo o teh stvareh, kot da sploh niso pomembne. Pa so veliko bolj, kot si v prvem trenutku mislimo. Vedno znova srečam ljudi, ki si leta in leta očitajo, da so ravnali drugače, kot si je pokojnik najverjetneje želel. Zdi se jim, točno pa ne vejo, ker te stvari niso bile nikoli jasno izgovorjene. Poznam pa tudi ljudi, ki so ravnali drugače, kot je bila pokojnikova volja. Morda v tistem trenutku ni bilo možno drugače ali pa iz kakšnega drugega razloga. Nikoli ne moremo in ne smemo soditi, zakaj tako ravnajo. Ne vemo. Če se pa le da, je dobro, da izpolnimo pokojnikovo željo.
