Srečala sem staro gospo, že precej obnemoglo zaradi starosti, ki še sedaj, pet let po moževi smrti, ne more sprejeti dejstva, da moža ni več. Mož je bil zadnja leta življenja hudo bolan, tri leta priklenjen na posteljo. Omenila sem ji, da je glede na njegovo zelo slabo zdravstveno stanje morda pričakovala, da bo umrl. Pa mi je odgovorila: »O tem se pa nisva nikoli pogovarjala.« Seveda tudi ni pričakovala, da bo umrl, kljub njegovemu zelo slabemu stanju. Ne vem kako sta se kot zakonca razumela. Gotovo pa nista bila navajena, da bi se iskreno pogovarjala.
Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da je takšnih primerov zelo veliko. Ljudje se preprosto ne upajo pogovarjati o realnem življenju. Potem pa so toliko bolj prizadeti , ko nekdo umre, čeprav je bilo že od vsega začetka jasno, da se bolezni ne bo dalo pozdraviti. Življenja si z molkom ne olajšajo, ampak ga samo otežijo.
Nekako ob istem času pa sem srečala gospo, mater štirih otrok, ki je pri petdesetih letih postala vdova. Tudi njen mož je bil precej časa bolan, toda onadva sta se veliko pogovarjala, tudi o smrti. Možu in njej je bilo jasno, da bo umrl in obema je bilo hudo. Povedala sta si, velikokrat, da se imata rada in da sta hvaležna za čas, ki sta ga lahko preživela skupaj. Toliko sta se pogovarjala, da se ji zdi, kot da ni ostalo nič neizgovorjenega med njima. Zdaj, deset let po smrti, ima občutek, kot da je še vedno prisoten in jo spremlja.
Dva različna svetova. V enem se ljudje iskreno pogovarjajo, v drugem molčijo o tem, kar je že od daleč jasno kot beli dan. Vsak se mora sam zase odločati, po katerem vzorcu bo živel. Lažje ti bo, če se soočiš z realnostjo, kakršna je. V prvem trenutku je to morda težko, na dolgi rok pa je to velika razbremenitev. Pravili so mi, kako so se najbližji svojci vrnili z žarnega pogreba in govorili. »Kako humano je bilo, nič nismo videli mrliča.« Ampak ta človek je umrl in ga ne bo več. Morda se bodo tega prav zavedli šele čez nekaj časa, ko slovo od pokojnika ne bo več mogoče.
