Čeprav je od takrat minilo že veliko let, mi vedno znova prihaja na misel pogovor z bolnikom, ki je prišel k meni v ambulanto na redni kontrolni pregled. Vprašala sem ga, kako je kaj z njim, kako se počuti, pa mi je odgovoril takole: »To boste pa vi povedali.« Mene je zanimalo, kako živi, kako je kos vsemu, kako se ob vsem tem počuti. Nisem govorila o izvidih. Želela sem samo vedeti, kako se počuti on sam.
Verjetno bi kar nekaj bolnikov odgovorilo podobno. Ne zanesejo se nase, na to, kako se počutijo oni sami, ampak so jim bolj pomembni izvidi. Če so ti slabi, se tudi počutijo slabše. Vsaj navadno je tako.
Prav je, da se človek zanima za svoje izvide. Prav je tudi, da mu jih povemo ali pokažemo in ničesar ne prikrivamo. Vedno pa mi je hudo, ko vidim, kako zelo so ljudje odvisni od tega, kar pokažejo izvidi ali kar jim reče zdravnik. Bolje bi bilo, če bi znali pozorneje prisluhniti sebi in tako bolj realno oceniti sebe. Včasih so izvidi slabi, pa se človek kljub temu počuti dobro in veliko zmore. Lahko tudi obratno in je pri dobrih izvidih prav nebogljen. Človek je velika skrivnost in za zdravljenje bolezni ni pomembna samo medicina, ampak veliko več. Poleg medicine, ki je seveda zelo dragocena in skoraj nepogrešljiva, je pomembno še marsikaj drugega: ali vidi svoje življenje kot smiselno, kakšni so njegovi odnosi do ljudi, s katerimi živi, ali seže njegov pogled tudi tja čez, čez to, kar doživlja tukaj in sedaj … pa seveda še veliko drugega.
Velikokrat se spomnim na misel, ki sem jo nekje prebrala, pa sploh ne vem več kje in kdaj: Dober zdravnik je tisti, ki zna prebuditi zdravnika, ki tiči v vsakem človeku. Prav pa je tudi, da se tega zdravnika v sebi zavedamo. Morda ne bo dovolj močan, da bi nas lahko ozdravil brez medicine, bo pa medicini bistveno olajšal delo. Včasih pa medicina morda niti ne bo potrebna. Zato je zelo pomembno, da se tega zdravnika v sebi zavedamo in smo nanj pozorni.
