Mislila sem, da se kaj takega ne dogaja več, pa mi je znanka pred kratkim zatrjevala, da jim je zdravnik za moža, ki je bil hudo bolan, zagotavljal, da bo živel še devet mesecev. Vsi so se usmerili v trenutek, ko bo ta čas prišel in so bili zelo vznemirjeni. Potem pa je ta čas prišel in mož je še kar živel. Umrl je šele eno leto pozneje.
Ne vem, ali je zdravnik res tako napovedal. Morda sploh ne, le žena je tako razumela. Težko si predstavljam, da bi si zdravnik upal napovedovati, koliko časa bo kdo še živel. Iz izkušenj vem, da kaj takega ne more nikoli točno napovedati. Lahko ga potem preseneti v pozitivni ali v negativni smeri. V knjigi sicer lahko piše, kakšno je povprečno preživetje pri neki bolezni, ampak to je statistika na papirju. Nikjer ni napisano za tega konkretnega bolnika, koliko časa bo še živel. Tega bi se morali zavedati mi vsi, bolniki, svojci in tudi zdravnik. Ko je nekdo zares hudo bolan in praktično že umira, je seveda res težko pričakovati, da se bo stanje izboljšalo. Ampak tem bolnikom navadno nihče ne prerokuje, koliko časa ima še pred sabo.
Mojemu dobremu znancu, ki že od rojstva živi z zelo resno boleznijo in je sedaj star že skoraj sedemdeset let, so kot otroku napovedali, da ne bo živel več kot petnajst let. K sreči je imel zelo modro mamo, ki tega ni verjela in ga je v vsem spodbujala, tako da je opravil študij, si ustvaril družino, bil zelo aktiven na mnogih področjih in se včasih malo pošalil, kako so mu kot otroku napovedali največ petnajst let. Vedno znova ga občudujem, kako bogato je njegovo življenje, kaj vse je v teh sedemdesetih letih naredil tudi za druge.
Življenja, ki ga živimo, ne moremo spraviti v statistiko, v številke. Stvari prihajajo, kot prihajajo, vedno nekoliko drugače, kot smo pričakovali, in v vsaki situaciji moramo premisliti, kaj nam sporoča in kaj to pomeni za naše življenje. Tako lahko z veliko radovednostjo gledamo v prihodnost. Verjetno bo drugačna, kot jo načrtujemo. Naj nas pri tem spremlja upanje, da bo Bog z nami, pa naj bo kakršnakoli že.
