Poklicala me je znanka, stara petinosemdeset let, ki je v zadnjih mesecih v domu za stare. Še vedno je kar dobro pokretna, bistra, samo včasih ji ponagaja srce. Ker je živela sama, je odšla v dom, da bi se tu počutila bolj varno. Dom je lepo urejen in mu ni kaj očitati. Samo gospa se v njem ne počuti dobro. »Tako rada bi se sprehajala po mestu, tako rada bi šla v trgovine, na kakšen koncert, tako rada bi …« Naštela je še cel kup stvari, ki bi jih rada. Zelo, zelo razumljivo. Kaj vse bi človek rad. Hudo je samo to, da je gospa nesrečna, ker marsikatere od teh želja ne more uresničiti.
Tudi sama poznam cel kup takih želja. Ena taka velika želja je, da bi enkrat z ladjo plula okrog sveta. Vem, da ne bo nikoli izpolnjena, ampak že želeti si kaj takega je lepo. Je pa še veliko drugih, manjših želja, ki se tudi ne bodo nikoli uresničile. Zelo rada imam Ljubljano in lahko bi se ure in ure sprehajala po starem delu mesta. Pa tudi tega že dolgo ne morem več. In seveda še marsičesa drugega ne.
Tudi jaz bi lahko bila zaradi tega nesrečna, pa se poskušam soočati z neizpolnjenimi željami drugače. Pomislim, kaj kljub vsemu še zmorem in nazadnje ugotovim, da tega ni tako malo, tudi če na zunaj ni videti veliko. Potem sem hvaležna za vse to. Za način, kako se bom s tem spoprijela, pa se moram odločati sama. Nihče ne more biti zadovoljen in hvaležen namesto mene.
Verjetno se vsak od nas srečuje z željami, ki so uresničljive in s takšnimi, ki ne bodo nikoli uresničene. Teh je navadno še več. Če zna človek to jasno videti, si bo lahko marsikaj sicer želel, bo pa ob tem dobro vedel, da so to želje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Ampak zaradi tega ne bo nesrečen. Poznam gospo, ki večkrat v šali reče, da si najbolj od vsega želi, da bi bila angleška kraljica. Seveda dobro ve, da nikoli ne bo. Pošali se pogosto zato, da ljudem pokaže, kaj vse si želimo, pa je pogosto čisto nemogoče. Nam vsem želim, da bi nam naše želje pomagale živeti lepo, tudi če ostajajo neuresničljive.
