Poslušala sem zgodbo o dveh zakoncih, še brez otrok, ki sta si kupila hišo. Lepo zgrajeno, na lepem kraju. Ni bila ravno poceni, ampak zdelo se jima je, da se kaj takega spodobi zanju in za družino, ki sta si jo želela ustvariti. Potem pa sta postajala vedno bolj nezadovoljna. Vse ju je začelo motiti. Hiša je bila vedno manj takšna, kot sta si jo želela, tudi sosede bi si želela drugačne, najhuje pa je bilo, da sta si tudi onadva vedno bolj šla na živce. Pritožila sta se nepremičninarki, ki jima je hišo prodala. Ta pa jima je zelo jasno povedala: »Prodala sem vama hišo, dom pa si morata zgraditi sama.«
Veliko laže je seveda kupiti hišo, posebno še, če imaš denar, kot pa zgraditi dom. Če hočeš graditi dom, je potrebno neprestano prizadevanje za dobre medsebojne odnose. Če hočeš graditi dom, se ne smeš vrteti samo okrog sebe in videti samo svoje potrebe, ampak moraš vedno bolj živeti v soglasju z drugimi okrog sebe. Marsičemu se je treba včasih tudi odpovedati. To velja prav za vse skupnosti, kjer ljudje bivajo skupaj. Seveda je družina najpogostejša skupnost. Ni pa edina.
Za naše dobro počutje sploh ni treba, da je vse čim bolj brezhibno. Pomembni so ljudje, s katerimi smo skupaj. Če so naš medsebojni odnosi dobri, bomo veliko laže vzdržali marsikatero zunanjo pomanjkljivost. In če bomo pametni, bomo te odnose ves čas gradili in si ne bomo nikoli nehali prizadevati za še boljše.
Včasih mi misli uidejo daleč nazaj, v moje otroštvo. Tako malo smo imeli, pa sploh nimam občutka, da nam je kaj manjkalo. Nikoli nisem imela medvedka ali drugih igrač, ki jih imajo otroci sedaj na pretek in že ne vejo, kam z njimi. Bili smo veseli otroci in znali smo se igrati brez kakšnih posebnih igrač. Pa ne samo igrač, tudi marsičesa drugega nismo poznali. Zdaj nam tega skoraj ne bi verjeli. Sploh ne želim, da bi se vrnili tisti časi, želela pa bi si, da bi se bolj zavedali, kaj je za naše življenje pomembno. Ne imeti, ampak biti. Če bi se tega bolj zavedali, bi živeli veliko bolj zadovoljni.
