Mnogo je stvari, ki nam grenijo življenje. Prav gotovo tudi mnoge zamere, s katerimi živimo in se jih pogosto ne moremo in ne znamo otresti. Verjetno mora vsak človek zase poiskati način, kako se jih bo znebil. To je težko. Če pa človeku to uspe, lepše živi.
Srečala sem skoraj devetdesetletnega gospoda, ki mi je na dolgo pripovedoval, s čim vse so ga mnogi ljudje v življenju prizadeli, tako da je sinu naročil, kdo vse ne sme priti na njegov pogreb. Cel seznam je naredil. Predstavljam si, da ni lahko živeti s tolikimi zamerami. Časa pa pri teh letih tudi nima več veliko, da bi se jih znebil. Če bi s tem delom začel prej, morda že v mladosti, ali pa vsaj pred dvajsetimi, desetimi leti, bi imel več možnosti, da mu uspe.
Ob tem sem se spomnila na zgodbico Anthonyja de Mella v njegovi knjigi Žabja molitev. Govori sicer o nekem drugem času in o težkih stvareh druge svetovne vojne, je pa resnica, skrita v tej zgodbici, aktualna za nas vse. Takole pripoveduje:
»Nekdanji interniranec v nacističnem koncentracijskem taborišču je obiskal prijatelja, ki je z njim delil težko usodo. ‘Ali si odpustil nacistom?’ je vprašal prijatelja. ‘Da.’ ‘Jaz pa ne. Še vedno sem poln sovraštva do njih.’ ‘Če pa je tako,’ je rekel prijatelj blago, ‘te še vedno imajo v ječi.’ … (naši sovražniki niso tisti, ki nas sovražijo, ampak tisti, ki jih mi sovražimo)… «
Velikokrat se spomnim na ta dva nekdanja taboriščnika. Dva načina, kako se srečujemo z zamerami. Včasih tudi zelo težkimi, ob katerih kdo celo reče, da ni druge poti kot sovraštvo. Odločati pa se mora seveda vsak človek sam zase. Izkušnje kažejo, da sovraštvo rodi še več sovraštva in temu potem nikoli ni konca. Bi pa vsakemu človeku, ki se poslavlja iz tega življenja (in nikoli ne vemo, kdaj bo ta trenutek prišel), želela, da ni dodatno obremenjen še s kopico zamer.
