Vedno sem vesela, kadar srečam ljudi, ki znajo razmišljati s svojo glavo in se odločajo potem tako, kot čutijo v sebi. Pri tem se zavedajo, da so se sami tako odločili in nikogar ne krivijo, če se pozneje kdaj izkaže, da odločitev morda ni bila najboljša. Mislim na gospo, staro čez osemdeset let, ki ima samo osnovnošolsko izobrazbo, po svoji življenjski modrosti pa prav gotovo prekaša marsikoga z doktoratom. Po vsakem pogovoru z njo odhajam bogatejša in sem ji za to tudi hvaležna.
V lanskem letu se ji je nakopičilo kar nekaj težav. Najprej je mož imel precej težko operacijo in nekaj časa niso vedeli, kako bo z njim. Potem pa je imela še sama težave s srcem in so ji predlagali operacijo. Sama se je morala odločiti, ali bo šla na operacijo ali ne. Nekaj časa je premišljevala, pretehtala to in ono. Potem pa je sklenila takole: »Ne, ne bom šla na operacijo. Hvaležna sem za svojih osemdeset let in čez, sem pa tudi pripravljena, da odidem iz tega življenja, ko bo prišel moj čas. Tudi z možem sva se pogovarjala o tem in sva si enotna. In veseliva se vsakega dne, ki ga takole preživiva skupaj.« Morda ji prav notranji mir, s katerim je sprejela to odločitev, pomaga, da z možem lepo mirno živita. V zavesti, da se bo to nekega dne končalo. Nihče ne ve, kdaj. Morda čez petnajst, deset, pet let ali pa že jutri.
Lepo jo je bilo poslušati. Tudi sama bi si v njeni starosti želela imeti tak mir v sebi. Pomislila sem na kolegico, staro skoraj devetdeset let, ki je umirala zaradi raka, pa je hotela še vso možno terapijo, obsevanje in kemoterapijo, kar jo je samo še dodatno izčrpavalo.
Vsak človek se mora seveda odločati sam zase in je tudi težko reči, kako se mora odločiti. Ni pa slabo, če se človek kdaj, ko sliši o takšnih primerih, vpraša: »Kako pa bi v takšni situaciji ravnal jaz?« Dokončen odgovor na to vprašanje pa dobi šele takrat, ko se dejansko znajde v njej. Prej je to le teoretično vprašanje.
