Na takšne revčke, reveže, reve in podobno sem že kar malo alergična. Ljudje to izrekajo kar vse povprek in včasih se sprašujem, kdo je v resnici pravi revež. Tisti, ki si nikakor ne more predstavljati, da lahko nekdo živi z neko hudo boleznijo, težko invalidnostjo ali kakšno drugo življenjsko preizkušnjo, ali človek, ki to sam na sebi doživlja. Vedno znova mislim, da bi morali veliko bolj paziti, kdaj takšne besede izrečemo. Morda kdaj ljudje izrekajo takšne besede preprosto zato, ker so v zadregi, kaj bi sploh rekli. Pa ne vedo, da je včasih bolje ostati preprosto tiho kot govoriti neumnosti. Molka pa se seveda spet bojimo.
Morda bi morali večkrat poslušati otroke, ki še znajo biti to, kar so, iskreni in brez mask. Pa čisto nič se ne pretvarjajo, povejo tako, kot mislijo. Mama petletne punčke mi je dober mesec po nesreči pripovedovala, kako težko je vsem zaradi te nesreče. Punčka je v domači delavnici neprevidno vtaknila roko v stroj in ostala je brez dveh prstov. Vsi so zelo pretreseni, starši, bratec, pa seveda nič manj stari starši in drugi okrog njih. Punčka je bila po poškodbi nekaj časa v bolnišnici, zdaj je že doma in se drži zelo pogumno. K sreči je poškodba nastala na levi roki, ona pa je desničarka.
Najbolj zanimivo pa mi je bilo, ko je mama pripovedovala o srečanju s sosedo. Ko je prišla prvič na obisk, je globoko zavzdihnila in rekla: »Oh, ti revček!« Reakcija, kakršno srečamo zelo pogosto. Ko pa je soseda odšla, je punčka rekla mami: »Ampak jaz vendar nisem noben revček. Saj se bom naučila čim bolj spretno uporabljati levo roko tudi brez dveh prstov. Tudi zdravnik mi je rekel tako.« Mama je ostala brez besed, objela je svojo punčko in ji je bila neizmerno hvaležna za to tolažbo.
Upam, da bo ta punčka čim dlje ohranila svoj pristen otroški pogled na poškodbo in bo tako pomagala vsem, ki so okrog nje. Včasih veliko več gorja prinesejo reakcije okolice kot pa neka nesreča sama po sebi.
