Ob besedi čakanje se nam največkrat porajajo negativne misli. Dolgo čakanje v vrsti, ko hočeš nekaj kupiti, čakanje na stvari, ki si jih želiš, pa čakaš, in čakaš in nazadnje ne dočakaš. Čakaš na boljše čase, ki pridejo ali pa tudi ne. In tako bi lahko brez konca naštevali naprej. Zdi se, da nikomur ni ravno prijetno čakati. Radi bi vse imeli takoj. Takšna je nekako miselnost današnjega časa in tako je tudi nekako urejeno naše življenje. Morda je toliko prometnih nesreč tudi zato, ker ljudje tako hitijo, brezglavo prehitevajo, tudi tam, kjer vodi to v nesrečo.
V knjigi Viljema Ščuke sem prebrala misel, h kateri sem se še in še vračala in je potrdila moje razumevanje čakanja. Nimam pri sebi knjige, da bi to misel lahko točno citirala, razumela pa sem jo takole: »V čakanju je ves čar. Mladež je treba navaditi na čakanje.« V času akcije, hitenja, hitrega življenja, govori nekdo o vrednosti čakanja. Zdi se, kot da bi prihajal iz nekega drugega planeta.
Pa je res prav v tem čar življenja. Kako sploh priti do tega, da čakanje lahko razumemo na ta način? Najprej se mora človek takšne vrednosti čakanja sploh zavesti, potem pa delati korake in skušati počasi vključevati čakanje kot nekaj pozitivnega v svoje življenje. Če bi to bolj znali, bi se veliko laže soočali z marsikatero težko situacijo. Na primer ob bolezni, ko čakaš na pozitiven izid, lahko tudi zelo dolgo,
V mojem življenju je vedno več čakanja. Pa ga že dolgo ne razumem kot nekaj negativnega, ampak kot priložnost, da v sebi marsikaj razjasnim in potem drugače razumem. Ob tem pa mi prihaja vedno znova na misel stavek iz Lukovega evangelija, ko pravi o Mariji: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.« (Lk 1,45) Ta stavek slišim vedno »Blagor ji, ki je verovala in čakala …«, čeprav besede »čakala« ni v evangeliju. Pa je po vsebini prav gotovo vključena v ta stavek, tudi če ni napisana.
