Se kdaj vprašate, zakaj se je moralo nekaj zgoditi? Včasih tudi morda kaj težkega, neprijetnega, česar bi si sami gotovo ne bi nikoli izbrali. Pa se potem pogosto izkaže, da to ni bilo kar tako, brez pomena. Osebno si to vprašanje kar pogosto postavljam. In velikokrat sem prav presenečena, ko spregledam razne povezave med temi dogodki. Včasih jih tudi ne vidim, ali pa šele po zelo dolgem času. Upam pa, da se res nobena stvar ne dogodi zaman, brez razloga.
Danes mi je kolegica pripovedovala o svoji 85 letni mami in zgodba se mi zdi tako lepa, da jo želim podeliti z drugimi. Prijazen kuža se ji je doma od samega veselja zapletel med noge in mama je padla. Tako kot se pri starih ljudeh zelo pogosto dogaja, in si je pri tem zlomila stegnenico. Z zelo hudimi bolečinami so jo pripeljali v Klinični center v Ljubljano in tu jo je čakala hčerka. Gospa je bila bela kot zid od bolečine. Ob vsem tem pa je glasno razmišljala: »Kdo ve, zakaj se mi je moralo to zgoditi? Lahko bi se mi zgodilo tudi še kaj hujšega, lahko bi se ubila ali pa poškodovala hrbtenico in postala nepokretna. Nazadnje moram biti zadovoljna, da se mi ni zgodilo kaj hujšega.« Res, če mi tega ne bi pripovedovala hčerka, ki je to slišala, skoraj ne bi mogla verjeti, da človek ob nesreči lahko tako razmišlja. In to star človek, za katere mnogi pravijo, da znajo biti samo nezadovoljni. Očitno to le ne drži vedno in jim s svojimi sodbami pogosto delamo krivico.
V bolniški sobi so se potem znašle tri stare gospe, z različnimi življenjskimi zgodbami in različnim gledanjem na svet in na življenje. Morda pa je mama kolegice morala priti k ostalima dvema, da jima prinese malo svetlejši pogled na vse, tudi na vse, kar se je v življenju dogajalo, kar se dogaja in na poškodbo samo? Kdo ve? Dejstvo je, da so se vse tri stare gospe kar dobro počutile skupaj, da so se veliko pogovarjale in da jim prav zaradi tega bivanje v bolnišnici sploh ni bilo tako težko.
