O stopnicah je bilo že veliko govora. O tem, kako različno jih doživljamo, kako so za človeka, ki lahko hodi, nekaj tako samoumevnega, da jih niti ne opazi, za nekoga pa, ki težko hodi, je lahko že ena sama stopnica preveč.
Ko sem se o tem pogovarjala z gospo, ki je na vozičku in spada med tiste, ki jim je že ena sama stopnica preveč, mi je rekla tole: »Imeti nepremostljive stopnice v glavah ali v srcu ali v odnosih, to je veliko huje kot dejanske stopnice.« Zamislila sem se nad temi njenimi besedami. Popolnoma se strinjam z njo. Niso najhujše dejanske stopnice, ki so sicer lahko ovira, se jo pa da premagati s pomočjo ljudi, pripravljenih za pomoč, in z raznimi pripomočki. Veliko hujše so tiste stopnice, ki jih nikjer ne vidimo, o njih sploh ne govorimo, pa nam tako zelo otežujejo življenje.
Te nevidne, nepremostljive stopnice se pojavljajo pri vseh ljudeh, mladih in starih, izobraženih in neizobraženih, zdravih in bolnih. Zaradi teh nevidnih stopnic je komunikacija med nami slaba, zaradi njih trpi ogromno ljudi za premagovanje teh stopnic je veliko teže najti pomoč.
Zanimivo je tudi to, da je v javnosti veliko več govora o preprekah za invalide (čeprav je tudi tega še vedno premalo), skoraj nič pa ne slišimo o nepremostljivih stopnicah v naših glavah ali v srcu ali v odnosih. Kot da se tega ne bi prav zavedali ali ne hoteli zavedati.
Za dejanske invalide lahko iščemo pomoč v trgovinah s pripomočki za invalide. Kje pa lahko iščemo pomoč za nevidne nepremagljive stopnice? Najprej se jih moramo sploh zavedati in začutiti potrebo, da kaj naredimo. To je prvi in morda najpomembnejši korak, brez katerega se ne more nič zgoditi. Šele potem lahko začnemo v svoji okolici iskati ljudi, poti, ki nam te nevidne stopnice počasi zmanjšujejo, nižajo, in jih nazadnje morda ni več. Pa tudi upati moramo v to, da je to mogoče.
