Velikokrat se zgodi, da čez nekaj časa, morda mnogo let pozneje, ugotovimo, da bi v marsikaterem primeru zdaj ravnali čisto drugače. Takrat pa za kaj takega preprosto nismo bili sposobni. Morda smo bili še premladi, morda še nismo imeli dovolj izkušenj in spoznanj, kdo ve. Si moramo sedaj to očitati? Mnogi imajo zaradi tega slabo vest.
Gospa srednji let je pripovedovala, kako je bilo pred mnogimi leti, ko je bil njen oče hudo bolan. Želel se je pogovarjati o smrti in marsikaj naročiti, pa mu žena in otroci sploh niso pustili do besede. Vsi so mu zatrjevali, da zdaj ni čas za to, da bo za to pozneje še dovolj priložnosti. Oče je utihnil in kmalu zatem umrl. Gospa sedaj vidi stvari drugače. Zdaj ji je zelo žal, da ga takrat niso poslušali in se z njim pogovarjali o tem, kar je on želel. Pravi, da bi zdaj to zmogla, takrat pa za kaj takega ni imela poguma.
Podobne pripovedi lahko poslušamo vedno znova. Mnogi si to potem zelo očitajo in jih muči slaba vest. Pa tudi s tem ne morejo popraviti napake za nazaj. Zdaj ne morejo ničesar več spremeniti, živeti morajo z dejstvom, da je bilo tako, kot je bilo. Upamo lahko samo, da so se iz tega kaj naučili za naprej.
Nam vsem se dogaja podobno. Vsak od nas bi lahko pobrskal po svoji preteklosti in ugotovil, česa sedaj ne bi naredil tako, kot pred leti, kaj bi sedaj dodal, kaj opustil in podobno. Za marsikaj nam je žal, da takrat nismo ravnali drugače. Ampak v tistem trenutku se nam je zdelo, da je tako najbolje. Morda takrat tudi nismo imeli dovolj moči, da bi naredili kaj drugače.
Lahko smo samo veseli, da nismo obstali v neki točki življenja, ampak da se razvijamo naprej, prihajamo do novih spoznanj in dozorevamo. Prav je tudi, da znamo kritično pogledati nazaj in reči, da bi to ali ono sedaj, s sedanjimi spoznanji, naredili drugače. Hudo je samo, če tega nismo pripravljeni storiti in vztrajamo pri svojih prvotnih odločitvah. Morda lahko prav ob tem še bolj začutimo, kako je Bog z nami na vseh naših korakih.
