Z znanko, ki živi na deželi, sva se pogovarjali o tem, kako živijo s sosedi, koliko vedo drug o drugem in seveda, koliko so si pripravljeni pomagati. Sama nisem nikoli živela na deželi, zato so moje izkušnje malo drugačne, vsaj sredi mesta. Pa niti ne veliko drugačne. Znanka je povedala takole: »Živimo na deželi, kjer hiše niso druga ob drugi in je do naslednjega soseda vsaj nekaj minut. Se pa vsi v kraju poznamo in si tudi pomagamo, če je treba. To, kar me najbolj moti, pa je, da o vsakem človeku vsi vse vedo, pa pravzaprav nič ne vedo. Tako se potem širijo naokrog najrazličnejše novice, za katere se pozneje izkaže, da sploh niso resnične. Ampak tega potem seveda nihče ne zanika. Kar je bilo povedano, še vedno živi naprej.«
V mestu je res malo drugače, pa vendar ne tako bistveno. Sosedje živijo v bloku res čisto blizu skupaj, dejansko pa sosedje večinoma niso kaj posebno povezani in se pogosto sploh ne poznajo. Sem in tja so seveda tudi izjeme. Kar pa se tiče širjenja raznih novic, je stvar poponoma enaka. Tako sem tudi jaz o sebi slišala veliko zgodb, ki še zdaleč niso bile resnične. Niti se nisem imela kje pritožiti in povedati, da to ne drži. Ko je nekaj povedano, se to širi, dobiva nove razsežnosti, in nazadnje pridejo ven neverjetne zgodbe. Potem pa se najdejo ljudje, ki nanje prisegajo in jih z največjim veseljem širijo naprej.
Zdi se, da se mi vsi veliko premalo zavedamo, koliko hudega lahko povzročijo takšne nepreverjene novice. Tudi mediji so jih polni. Verjetno nihče od nas ne more zagotoviti, da se je takšnih novic vedno izogibal in jih ni nikoli širil okrog. Tudi če si je še tako prizadeval, da bi bilo tako. Včasih se to dogaja čisto nezavedno, v prepričanju, da je res tako. Zelo pogosto pa smo veliko premalo pozorni.
Ob tem se sprašujem, koliko takšnih nepreverjenih novic je prišlo iz mojih ust. Za vse mi je žal, ampak tega sedaj ne morem več popraviti. Edino, kar lahko naredim je to, da bom v prihodnje bolj pozorna.
