Ne morem pozabiti pogovora s starejšim gospodom pred nekaj meseci. Vedel je, da sem delala z bolniki s pljučnim rakom, ki so imeli takrat zelo slabo prognozo, in sem se zelo pogosto soočala s smrtjo svojih bolnikov. Pripovedoval je, da je bil na mnogih pogrebih in ga je to zelo prizadelo. Tako, da je sčasoma sploh nehal hoditi na pogrebe, tudi na pogrebe sorodnikov in znancev. Gospod sicer pravi, da je zelo veren, ampak usode ljudi ga preveč ganejo. Tega preprosto ni prenesel. Nazadnje pa mi je rekel: »Verjetno ste pri svojem delu čisto otopeli, ker drugače ne bi mogli vzdržati.«
Nadaljevala sva pogovor in sem mu skušala razložiti, da še zdaleč nisem otopela. Bilo bi tudi zelo hudo, če bi otopela in delala kot avtomat. Tudi mene je ganila usoda vsakega bolnika in prav zato, sem mu skušala biti še bolj blizu. Prav nič mu ne bi pomagala, če bi jokala in zbežala stran. Ob sebi je potreboval človeka, ki čuti z njim in mu skuša to njegovo trenutno situacijo narediti čim bolj znosno. Prav dobro sem vedela, da je moja pomoč zelo omejena in da mu ne morem povrniti zdravja, tako kot bi si želel. Ampak naredila sem to, kar je bilo v moji moči in ostala ob njem. Morda je marsikateri bolnik ob tem zaslutil, da s svojo nemočjo veliko on daje meni. Ob svojih bolnikih sem se učila živeti, tudi takrat, ko je hudo. Ne, otopela pa nisem.
Pa še nečesa sem se vsak dan znova učila ob svojih bolnikih. Učila sem se upati. Če bi se mi stanje bolnikov, tudi ko so bili hudo bolni in so umirali, zdelo brezupno, bi težko vzdržala ob njih. Lahko bi jim sicer govorila lepe besede, ampak v mojem glasu in v mojih očeh bi začutili, da se mi zdi njihovo stanje brezupno. Upala sem, da je bilo njihovo življenje smiselno, da jim do zadnjega trenutka lahko s čem pomagam, tudi če so zelo blizu smrti. In za vsakega bolnika sem upala, da ga Bog takšnega, kot je, sprejema v svoje naročje in bo v njegovem naročju našel dokončni dom. To upanje pa je tako zelo potrebno tudi zame v vsakem trenutku življenja.
