Bolečina je huda stvar. Kogar še nikoli ni pošteno bolelo, si tega skoraj ne more predstavljati. Mlademu človeku, ki si na primer zlomi nogo, ki mu izpulijo zob ali kaj podobnega, lahko včasih rečeš, naj stisne zobe, pa bo šlo. Res je. Bolečina bo kmalu popustila in bo spet vse v redu. Ampak vedno ni tako. Bolečina lahko vztraja in vztraja, je kljub zdravilu vedno hujša in z njo je treba živeti.
Z bolečino sem se v življenju veliko srečevala. Ne toliko s svojo lastno, ampak z bolečino svojih bolnikov in z bolečino mnogih prijateljev in znancev. Skušala se ljudi poslušati in se vsaj malo vživeti v njihovo stanje. Imela se občutek, da mi je vsaj sem in tja uspelo. Sama imam že od nekdaj zelo visok prag za bolečino in jo zato občutim šele takrat, ko je že zelo hudo. Priznati mora, da zelo hudo v mojem življenju ni bilo pogosto. Za to moram biti tudi hvaležna. Ni moja zasluga.
V zadnjem času o tem pogosteje premišljujem, sama ne vem zakaj. Morda zato, ker srečam sedaj veliko starih ljudi, ki zelo tožijo o hudi bolečini. Po eni strani imam včasih občutek, da ljudje sami bolečino potencirajo in je bolečina tudi izraz mnogih nerešenih življenjskih vprašanj. Po drugi strani pa se sprašujem ali znam biti dovolj občutljiva za bolečino drugih, ko se sama nikoli v življenju z njo nisem zares soočila v vsej njeni intenzivnosti. Vsaj tako se mi zdi.
K temu razmišljanju me je prav gotovo vzpodbudilo srečevanje z ljudmi, res mlajšimi od mene, ki neverjetno pogumno prenašajo bolečino. Nikoli ne tožijo, nikoli ne rečejo, da česa ne zmorejo, čeprav vidiš, da jim to povzroča bolečino. Velikokrat jih moram še in še občudovati. Hkrati pa se zavedam, da se jim nikoli ne bi upala potožiti, da me kaj boli. Če oni tako prenašajo bolečino, jo moram tudi jaz.
Ob teh razmišljanjih mi postaja vedno bolj jasno, kako je vsak človek svet zase, tudi ko gre za srečevanje z bolečino.
