Pogovarjala sem se s kolegico, ki ji je pred dvema letoma umrl mož. Po bolezni, ki je trajala dobro leto. Čas bolezni sta preživljala zelo intenzivno, zelo povezana, tako kot sta bila že vse čas. Kar nekaj mesecev je preživel v bolnišnici, vsak dan je prihaja k njemu in je lahko cele ure ostala pri njem. Za oba je bil to izredno dragocen čas, zanjo tudi za proces žalovanja po smrti. Sedaj pravi, da se je ob moževem umiranju ogromno naučila. Vse, kar je bistveno za življenje. Pravi, da sedaj na marsikaj gleda čisto drugače, kot prej. Stvari, ki so bile zanjo včasih tako pomembne, so sedaj precej izgubile na svoji pomembnosti. Vsa svoja prizadevanja usmerja sedaj drugam.
Trenutno pospravlja hišo in se ločuje od vsega, česar ne potrebuje več. Nekatere stvari je zbirala leta in leta in jih dajala na stran, za vsak primer, če bi daj morda to vendarle še potrebovala. Tako se je v hiši nabralo veliko stvari, ki jih gotovo ne bo več vzela v roke. Tudi veliko knjig in drugih predmetov. Prej ji je bilo kar malo težko ločevati se od tega. Zdaj je čisto drugače. Prav nič ji ni težko kaj odnesti drugam ali vreči stran. Obdržala bo samo tisto, kar za življenje res potrebuje. Ob tem se počuti zelo olajšano. Ob moževi smrti se je lestvica življenjskih vrednot spremenila. Ostaja tisto, kar preživi smrt.
Občudujem to svojo kolegico, ki se zna vsega učiti, tudi iz moževe smrti. Gotovo je tudi žalostna, ampak to svojo žalost je znala preusmeriti v veliko modrost življenja, ki bi je bil tudi njen mož zelo vesel. Takole pravi: »Če dam na tehtnico vse te stvari in moža, se sploh ne da primerjati. Poslovila sem se od moža in toliko laže se poslavljam od veh teh predmetov. Vem, da mi mož pri tem pomaga.«
Sprašujem se, ali res mora poseči vmes smrt, da se zaveš, kaj je v življenju najbolj pomembno. Verjetno se to res zgodi najbolj nazorno ob smrti, se pa lahko zgodi tudi sicer. Če znaš biti na vse pozoren, če znaš premišljevati o vsem, kar se dogaja – in če znaš vse to položiti pred Boga.
