Starejši gospod mi je pripovedoval, kako so mu v šestnajstih mesecih umrli trije najbližji sorodniki: dva brata in ena sestra. Takole razmišlja: »Bilo mi je zelo hudo. Priznam, da nisem toliko žaloval za njimi. Vsi trije so bili že zelo stari in smrt je bila zanje prava rešitev, če smo čisto iskreni. Bilo pa mi je zelo težko zaradi tega, ker zdaj ni več pravega doma. Do sedaj smo imeli kraj, kjer smo bili vsi doma, kjer smo se vedno znova zbirali. Res, da zadnja leta ne več tako pogosto, pa vendarle … Ne morem reči, da smo bili med seboj zelo povezani. Bili smo si zelo različni, naše življenjske poti so bile zelo različne. Imeli pa smo skupne spomine na naše začetke, na naše starše in na marsikaj. Kadar smo prišli domov, so ti spomini zaživeli v nas. Zdaj tega ni več. Ostalo je samo še to, kar je vsak od nas odnesel s seboj.«
Gospod je pravzaprav imel srečo. Do visoke starosti je imel dom, kamor so se toliko let vračali bratje in sestre in obujali spomine. Mnogi ljudje tega nikoli niso deležni. Pa vendar tudi zanje ne moremo reči, da nimajo doma. Imajo ga, samo malo drugače. Ni domače hiše, kamor bi se po mnogih letih vračali domov. Ampak take hiše morda že od vsega začetka sploh ni bilo.
Za vsakega človeka je tako zelo pomembno, da se počuti nekje doma. Za to sploh ni potrebna hiša z zidovi. Važno je, kakšno je tam vzdušje, kakšni so ljudje okrog tebe in kakšen si ti do njih. Dom je to, kar se splete med ljudmi, ki živijo skupaj. Dom si mora vsak človek zgraditi, ne z opeko, ampak z odnosi do ljudi, s katerimi živi skupaj.
Dom, v katerem si odrastel in ti je bil dragocen, naenkrat ni več tvoj dom, ker si zgradil novega. Za gradbeni material novega pa si uporabil veliko materiala iz svojega prvotnega doma. Upam, da si je ta stari gospod, ki mu je tako hudo, ker ni več njegovega prvotnega doma, zgradil lep nov dom, kjer se počuti doma. Enkrat pa bo moral zapustiti tudi tega in oditi v še lepši dom.
