Ne vem, koliko ljudje danes še mislijo na srečno zadnjo uro. Včasih je bila ta molitev zelo razširjena in ljudem se je zdelo razumljivo, da je treba misliti na srečno zadnjo uro. Zadnja ura je bila v njihovi zavesti dejstvo in ni jim bilo vseeno, kakšna bo. Morda beseda »srečna« ni ravno najprimernejša in bi bilo bolje govoriti o dobri zadnji uri ali kaj podobnega. Na to me je opozoril poslušalec po nekem predavanju. Sicer pa to ni tako pomembno. Po srečo si pač vsak predstavlja nekaj drugega, to, kar zanj pomeni dobro.
Ob premišljanju o tej molitvi se spominjam ženske, ki je pripovedovala, kako je njena mama pripravljala sebe in hčerko na svojo zadnjo uro. Ko je umrla, ji je bilo šestindevetdeset let. Že veliko prej je dala hčerki knjižico z molitvami za zadnjo uro in jo prosila, naj jih moli ob njeni smrti. Sama jih je molila vse življenje. O tem sta se velikokrat pogovarjali in hčerka je doživljala mamo, kako zori za smrt. Prav nobene groze ni bilo v tem.
Seveda za človeka pri šestindevetdesetih letih veliko laže rečemo, da je dozorel za smrt, kot če se to zgodi pri mlajših. Pa vendar so tudi pri teh smrti lahko zelo različne in včasih imamo celo pri otroku občutek, kot da je v neverjetno kratkem času dozorel za ta veliki trenutek. Nihče ne more vedeti, kakšna bo njegova zadnja ura. Dobro je, da ne vemo, ker bi se po nepotrebnem obremenjevali. Večina ljudi si želi, da bi lahko umirali doma, v svojem domačem okolju, kjer se počutijo varne, kjer po možnosti niso sami.
Morda pa bi bilo dobro, če bi tudi danes več molili za srečno zadnjo uro. Kdor tako moli, ne izriva misli na smrt, prav to pa je eden največjih problemov današnjega časa. Morda se prav v tej zadnji uri zgosti vsa vsebina življenja.
Pa še ena molitev, ki je sedaj skoraj povsem izginila, je bila v preteklosti med ljudmi pogostna: molitev za zdravo pamet. Tudi te molitve bi bili zelo potrebni.
