Neka znanka mi je pripovedovala, kako ravna, kadar je zelo slabe volje in jo vse jezi, da bi se najraje s kom skregala. Dolga leta se že opazuje. Ugotovila je, da je v takšnih trenutkih naredila največ neumnosti. Prizadela je ljudi, ki so ji veliko pomenili in si pogosto zapravila pot za naprej. Zato zdaj ravna drugače. Ko čuti, da se je loteva slaba volja, se raje umakne v samoto. Tam počaka, da se spet umiri. Odkar tako ravna, ima veliko manj težav.
Meni se zdi to velika modrost. Verjetno vsak človek doživlja podobne trenutke, včasih bolj, drugič spet manj silovito. Običajno si v tistem trenutku domišljamo, da so vsega krivi drugi, da nam gre slabo zaradi drugih in da smo uboga nedolžna žrtev. V resnici pa je nezadovoljstvo izraz dogajanja v nas samih, našega nesprejemanja nas samih in drugih. Če vso stvar še stopnjujemo, se začnemo vrteti v začaranem krogu. Nezadovoljstvo se kaže tudi v naših vsakdanjih odnosih z drugimi ljudmi, zato se nas drugi začnejo izogibati in smo čedalje bolj osamljeni.
Lahko pa gremo po poti, ki jo ubere moja znanka. Svoje reakcije in potek razmišljanja ob takšnih trenutkih, je začela analizirati. Vedno bolj spoznava in odkriva vzroke svoje slabe volje. Zbrala je pogum in si odkrito priznala, da je vzrok pri njej sami. Zato se raje umakne. Ugotavlja tudi, da so sedaj, odkar tako dela, obdobja slabega razpoloženja krajša in jo tudi manj prizadenejo.
Odločilne stvari v življenju mora človek narediti vedno sam. Drugi lahko svetujejo, lahko podpirajo, spremljajo, korak pa moraš narediti sam. Moja znanka ga je zares naredila!
