Odkar sem prebrala Tolstojevo zgodbo o treh menihih, jo vedno znova rada pripovedujem tudi drugim. Takole pravi:
Trije ruski menihi so živeli na zelo oddaljenem samotnem otoku. Nihče ni nikoli prišel tja. Nekega dne pa se je njihov škof odločil in prišel k njim na vizitacijo. Ko je bil pri njih, je ugotovil, da niso poznali niti Gospodove molitve. Zato je uporabil ves svoj čas in vso svojo energijo, da jih je naučil Očenaš in potem spet odpotoval, zadovoljen s svojo pastirsko dejavnostjo.
Toda, ko se je ladja oddaljevala od otoka in je bila že na odprtem morju, je nenadoma opazil, kako so trije puščavniki prihajali po vodi – da, za ladjo so celo tekli! Ko so jo dohiteli, so zaklicali: »Dragi oče, molitev, ki si nas jo naučil, smo spet pozabili.« Škof, ganjen ob tem, kar je videl in slišal, je rekel: »Kako pa molite, dragi bratje?« Odgovorili so: »Rečemo samo: Dragi Bog, mi smo v troje, ti si v troje, usmili se nas!« Škof je v spoštovanju obstal ob njihovi svetosti in enostavnosti in jim rekel: »Vrnite se na svoj otok in bodite brez skrbi.«
O tej zgodbi premišljujem, ko srečujem mnoge ljudi, ki prenašajo težo svojega življenja. V njih je upanje, ki ga ne morejo uničiti še tako razdiralne okoliščine, ljubezen, ki ne pozna preračunljivosti in se ne ustraši zla. Vera, ki je ne more nihče zadušiti. Ti ljudje pogosto ne znajo povedati, zakaj tako delajo, ne znajo lepo govoriti, z ničemer se ne ponašajo. Samo živeti znajo. Ob tej zgodbi sem mislila tudi na svoje bolnike, na njihov pogum, kako so prenašali težo svojega življenja. Pogosto sem jih doživljala tako, kot da tudi oni že hodijo po vodi in bi jim v velikem spoštovanju lahko rekla: »Bodite brez skrbi!«
