Za vedno mi bo ostal pred očmi prizor dveh bolnikov, ki sem ju srečala pred poslopjem bolnišnice, v kateri sem delala. Oba sta bila hudo bolna in so ju z vozičkom vozili na obsevanje. Ta dan pa sem ju zagledala pred hišo in obstala: tisti, ki je bil nekoliko bolj pri močeh, je podpiral drugega, ki je bil oslabel in sta skupaj korakala v drugo stavbo na kavo. Zaželela sta si kave, tiste dobre s smetano in sta se skupaj odpravila na pot. Dobre volje sta bila, kakor da je praznik, kakor da sta pozabila na bolezen in na bolečine.
Prizor je bil ganljiv. To, kar sta doživljala ob medsebojni solidarnosti, presega naš svet, v katerem vse tehtamo, merimo, načrtujemo, ocenjujemo po storilnosti … Prizor, ki sta ga nudila, je dal slutiti, da je življenje več kot to, kar vidimo, merimo, tehtamo in načrtujemo. Ta prizor je dal slutiti, da je v vsaki, še tako težki situaciji, tudi v času hude bolezni in celo umiranja, nekaj, kar prinaša upanje in kar je vedno možno, naj bodo razmere še tako težke. Za našo medsebojno solidarnost gre, za vse tisto, kar drug drugemu dobrega naredimo, za naše dobrohotno medsebojno spremljanje. Ta solidarnost odvzema ostrino trpljenju, bolečini, obupu. Dokler je ta solidarnost med nami še prisotna, lahko upamo.
Ko sem opazovala ta dva moža, ki sta bila tako šibka, da bi se vsak trenutek lahko zrušila, se mi je zdelo, da doživljam praznik. Kaj zato, če drugod na dolgo razpravljajo o problemih, se prepirajo in spravljajo ljudi v slabo voljo. To, kar sem videla tu pred seboj, je bilo resnično, konkretno življenje, ki vzbuja upanje.
