Pred nedavnim sva imela z znancem zanimivo debato o modrosti. O tem se je že prej pogovarjal z mnogimi pametnimi ljudmi, tako je rekel, in vsi skupaj so ugotovili, da na svetu modrosti dejansko ni. Samo poglejmo, kaj vse se dogaja po svetu, koliko denarja gre za oboroževanje, zaradi vojn po svetu umre toliko ljudi, na vseh koncih sveta so ljudje lačni, čeprav se majhen del prebivalstva kopa v izobilju in še veliko podobnega. Ne, modrosti na svetu ni in je morda tudi nikoli ni bilo. Star latinski pregovor pravi, da je zgodovina učiteljica življenja, da se iz nje učimo, kako je treba živeti. Tudi to ne bo držalo. Čisto nič se ne naučimo iz preteklosti. Iste napake delamo ali pa še hujše.
Z marsičem, kar je povedal, sem se morala strinjati. Vse to se po svetu res dogaja in se tudi sama pogosto sprašujem, zakaj. Pa vendar se mi zdi, da bi mnogim naredila krivico, če bi rekla, da so brez modrosti. Kdo so torej ti modri ljudje in kje jih lahko srečamo? Vsepovsod, samo videti jih moramo. Ne srečamo pa jih tam, kjer bi to morda najbolj pričakovali.
To so navadno ljudje, ki niso glasni, o katerih se navadno v javnosti ne govori veliko, ki se spoprijemajo z raznimi izzivi življenja in pri tem ne obupujejo. Ljudje, ki znajo videti druge in jim priskočiti na pomoč, ne da bi pričakovali posebno nagrado. Vse to se jim zdi čisto samoumevno in se s tem ne ponašajo. Takšne ljudi najdemo v vseh slojih prebivalstva, ne glede na izobrazbo, vero, raso …
Srečati takšnega človeka je velik blagoslov. V življenju sem srečala kar nekaj takšnih ljudi in jih še srečujem in sem za takšna srečanja tudi zelo hvaležna. Zame so vedno znova spodbuda, da jih posnemam, kolikor le morem. So dokaz, da modrost v svetu je, samo drugače, kot si jo morda predstavljamo v prvem hipu. Ni v učenih knjigah, v glasnih govorih, seveda ne v zakonih in pravilih, ampak preprosto v srcu ljudi, ki znajo ob vsem bučnem zunanjem svetu v tišini in skromnosti videti tja čez onkraj vsega tega, kjer jih čaka Nekdo, ki je Modrost.
