Prijateljica, ki ne živi v Sloveniji, mi je pripovedovala o svojem dvaindevetdesetletnem sosedu, ki živi v sosednji hiši. Bil je vrhunski strokovnjak, zelo cenjen doma in po svetu. Žena mu je pred leti umrla, hčerka živi nekje v tujini. Do zdaj je še nekako zmogel obvladati svoje vsakodnevne obveznosti, zdaj pa seje začelo vse podirati. Denarja ima veliko, pa ga ne zna dvigniti iz banke, zato pogosto prosi sosedo za denar. To je do sedaj namesto njega vedno delala žena. V dom nikakor noče, ker se to ne spodobi. Najraje bi, da bi kar sosedje poskrbeli zanj, ampak vsi so v službah in se ne morejo obvezati, da bi skrbeli še zanj. Tudi uradne pomoči na domu noče sprejeti. Znašel se je v položaju, s kakršnim ni nikoli računal in do sedaj tudi ni storil ničesar, da bi si življenje olajšal.
Takole je razmišljal, ko ga je obiskala soseda: »Najhujše, kar se ti lahko zgodi je, da postaneš star.« Vsak dan bolj je jezen In z veliko jezo pričakuje konec svojega življenja. Občutek ima, da se mu godi velika krivica.
Žal mi je za tega gospoda, ki ga ne poznam. Sem pa prepričana, da je še veliko takšnih ali podobnih starih ljudi. Veliko so v svojem življenju naredili, bili so zelo dragoceni strokovnjaki, vsak na svojem področju. Veliko truda so vložili v svoje delo in pravzaprav jim moramo biti hvaležni. Večina nas tega sploh ne bi znala. Namesto da bi sedaj v starosti lepo počivali in se veselili vsega, kar so v življenju naredili, jezni in ogorčeni pričakujejo svoj konec. Pa jim nihče ne more pomagati od zunaj. Oni sam bi morali v sebi spoznati, kako dragoceni so bili in kako je sedaj napočil čas, da vse izpustijo in s hvaležnostjo pogledajo nazaj.
V teh dneh sem tudi slišala mamo, ki je kipela od ponosa, ker je njen sin naredil doktorat in bo, vsaj tako se zdi mami, postal velik znanstvenik. Upam, da bo ob vsem znanstvenem delu znal videti tudi čisto navadne vsakdanje stvari, ki so nujno potrebne za življenje. Da bo znal dvigniti denar z banke, ko ga bo potreboval, pa seveda še marsikaj drugega.
