Zelo pogosto se zgodi, da kdo toži o svojih težavah, na primer o tem, da ga kje hudo boli, pa mu drugi kratko odvrne: »Mene tudi.« Tako je pogovor zelo hitro zaključen. Kaj boš tožil, da te kaj boli, saj drugega tudi. To je sicer res, ampak če smo malo bolj obzirni, smo pripravljeni poslušati tožbe svojega sogovornika. Vsaj včasih, vsaj do neke mere, in ne tako začeti s tem, da imam jaz prav take težave in zato ni razloga, da bi tožil.
Človeku navadno dene zelo dobro, če ga je kdo pripravljen poslušati, če nekomu lahko malo potoži, da mu je težko. Saj ne pričakuje rešitve, samo malo bi rad nekomu povedal, da ga boli, da mu je težko. Nič več. Rad bi, da bi ga nekdo pri tem vzel resno, da ga ne bi odpravil kar tako. Če mu reče, da njega boli prav tako, je skoraj tako, kot bi mu rekel, da nima razloga, da toži.
Seveda je treba tudi pri tem razlikovati, kako se to dogaja. Če gre za človeka, ki stalno o nečem toži, ki ni z ničemer zadovoljen, ki ne zna niti malo potrpeti in videti druge, je precej razumljivo, da dobi takšen odgovor, ker imajo njegovi sogovorniki že dovolj njegovih vsakodnevnih tožb. Pa tudi v tem primeru je vprašanje, ali je takšen odgovor na mestu. Včasih bi se dalo tudi drugače.
Ni lahko primerno odgovoriti nekomu, ki toži o svoji stiski. Vsekakor je treba vsakega človeka vzeti resno, tudi če se nam zdi tečen. Verjetno mi vsi delamo pri tem napake. Vsaj zase to lahko rečem. Tudi ni dobro soditi po svojih težavah. Nekaj, kar se nekomu zdi težko, ni nujno težko tudi zame. Ampak za tega konkretnega človeka je in tega se moramo zavedati. Zato primerjava ni na mestu in odgovor »Mene tudi.« tudi ne.
Seveda bi bilo naše življenje veliko lepše, če bi znali biti bolj pozorni drug na drugega, če bi si bolj dopustili drugačnost. Vsak od nas je svet zase in kljub mnogim podobnostim so ti svetovi različni. V dobrem in v slabem. In te različne svetove je težko primerjati, čeprav to zelo radi delamo.
