Verjetno se je že vsak od nas znašel v situaciji, ko se mu je zdelo, da bi moral nekomu pomagati, pa je bil ob njem čisto nemočen in ni mogel storiti ničesar. Zaradi te nemoči se je začela v njem prebujati slaba vest in je bilo vse skupaj še hujše. Sama sem ob svojih bolnikih pa tudi sicer v mnogih drugih situacijah to zelo boleče občutila.
Na to sem se spomnila, ko mi je znanec pred nedavnim pretresen pripovedoval, kako zelo težko mu je bilo ob hudo bolnem prijatelju. Zdelo se mu je, da pričakuje od njega pomoč, on pa je nemo stal ob njem in ni mogel pomagati.
Če natanko premislimo, je storil največ, kot je lahko zmogel. Ni zbežal stran, kot storijo mnogi v takšnem primeru. Ostal je ob njem in z njim trpel. Na zunaj je to videti kot povsem pasivno dejanje, v resnici pa je to največja akcija, ki je pa mnogi ne razumejo. To je dejansko najglobje dejanje vere. Je pričevanje o Bogu, ki ostaja z nami tudi takrat, ali takrat še bolj, ko je zelo hudo.
Pred mnogimi leti mi je prišel v roke zapis študenta medicine, ki je bil že skoraj na koncu svojega študija. Kot prostovoljec je pogosto hodil na otroško kliniko, kjer je spremljal otroke, ki so se tam zdravili zaradi raka. Veliko se je pogovarjal z otroki in se z mnogimi zelo spoprijateljil. Potem pa ga je začelo mučiti spoznanje, da nekateri otroci od njega pričakujejo preveč. On pa se je počutil ob njihovi bolezni čisto nemočnega. Veliko je o tem premišljeval, nazadnje pa je ugotovil: ne, nisem rešitelj, sem samo njihov sošolec v šoli življenja in verjetno bom tudi kot zdravnik ostal največkrat sošolec bolnikov v šoli življenja. Ne rešitelj, čeprav bom sem in tja komu v bolezni pomagal. Vsem pa bom ostal spremljevalec, sošolec.
Ta študent je že zdavnaj končal študij in je zelo cenjen in uspešen zdravnik. Bolniki ga imajo zelo radi. Verjetno tudi zato, ker čutijo, da ni samo njihov zdravnik, ampak tudi sošolec v šoli življenja. Pa tudi sama sem vesela, kadar kaj berem o njem ali ga kje poslušam. Če ga bom kdaj srečala, ga bom vprašala, če se še spominja tega spisa o sošolcu
