V življenju se pogosto sprašujemo, kako naj ravnamo. Razum nam govori tako, srce pa pravi drugače. Oboje je po svoje prav. Toda odločitev je samo ena in to je vedno zelo osebna odločitev.
Nedavno sem srečala gospo, ki mi je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Imela je sina, precej prizadetega. Zelo rada ga je imela in je tudi naredila vse, da bi bilo njegovo življenje kljub prizadetosti čim lepše. Pogosto se je, tako kot vse mame s takšnimi otroki, spraševala, kaj bo z njim, ko bo ona stara in obnemogla ali kako bo, če ona umre. To jo je včasih kar težilo. Pred tremi leti pa je sin, star že čez dvajset let, umrl. Zelo je žalovala in o tem pripoveduje takole: »Ob njegovi smrti mi je bilo zelo, zelo težko in še zdaj, po treh letih, žalovanje ni čisto za menoj. Po eni strani se zavedam, da je bila smrt zanj rešitev in si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi jaz umrla pred njim. Na drugi strani pa je moje srce, ki je žalostno, ker ga ni več. Vsak dan znova ga pogrešam. Tako sem razpeta med obojim, med razumom in med srcem.« Gospa zdaj pomaga drugim prizadetim otrokom in njihovim staršem in ob tem čuti prisotnost svojega pokojnega sina. S svojimi bogatimi izkušnjami je zelo dragocena za mnoge druge, ki se znajdejo v podobni situaciji.
S svojim razmišljanjem pa ni dragocena samo za vse tiste, ki imajo prizadetega otroka, ampak za vse nas. Vsak od nas se kdaj znajde v položaju, ko se mora odločati med razumom in srcem. Včasih se potem odločimo tako, drugič spet drugače. Oboje se da razumeti in nihče ne more reči, da je samo eno pravilno.
Če natanko premislimo, smo lahko samo veseli, da je tako. Življenje bi bilo pusto in dolgočasno, če bi odločal samo razum. Če pa bi vedno odločalo samo srce, bi nas to včasih utegnilo pripeljati malo predaleč. Tako se prepleta oboje in vedno znova se sprašujemo, kako bi bilo prav. Če se tako prepletata razum in srce, se človek odloča kot celota in tako je tudi najbolje.
