Zelo pogosto srečamo dve sestri, dva brata ali pa brata in sestro, ki sta si povsem različna, čeprav prihajata iz istega gnezda. Če je otrok še več, je lahko vsak od njih čisto drugačen. Kljub temu, da so skupaj odraščali. Včasih je razlika tako velika, da skoraj ne moreš verjeti.
Gospa, ki je imela mamo po zlomu kolka in po kapi v domu za stare, je pripovedovala, kako hodi redno k njej na obisk in kako se z njo prav dobro sporazumeva, čeprav mama ne more govoriti. Sestra prihaja k njej zelo redko, ker ne prenese pogleda na »ubogo« mamo in tudi v domu samem se ne počuti dobro, ker je tam toliko starih in precej obnemoglih ljudi. Z mamo sta se menda obe dobro razumeli, vsaj videti je bilo tako. Zdaj pa je naenkrat taka razlika med njima.
Zanimivo je tudi, kako različno odgovarjata na vprašanje, kako je z mamo. Če ju kdo vpraša, kako kaj mama, odgovori ena približno takole: »Zelo slabo, vedno slabša je in prav hudo mi je, ko jo vidim, kako je obnemogla. Tako jo imam rada, da najraje sploh ne hodim k njej.« Druga hčerka pa ogovori nekako takole: »Prav v redu je. Po kapi res ne more govoriti in hoditi, jo pa z vozičkom peljem malo naokrog in se mi zdi, da prav uživa. Tudi komunicirati sva se naučili prav v redu, čeprav ne more govoriti. Veliko si poveva, malo drugače kot običajno.
Tako je tudi v življenju nasploh. Dve vrsti ljudi sta. Eni vidijo kozarec na pol prazen, drugi na pol poln. Še bolj zanimivo je to, da so tudi v isti družini eni tako in drugi drugače. Verjetno so ljudje takšni že od vsega začetka. Sprašujem se, koliko se ljudje sčasoma naučijo gledati drugače. Verjetno to sploh ni lahko. Predstavljam si, da se to ne zgodi kar samo od sebe, ampak je potrebno zavestno in marljivo sodelovati. Je pa vredno potruditi se, ker je življenje precej drugačno, veliko bolj veselo in polno, če je kozarec na pol poln, pa tudi, če do polovice čisto malo še manjka.
