Spominjam se znanca, ki sem ga srečala pred mnogimi leti. Takrat je bil sveže poročen in njegova mama se je poskušala vedno znova vmešavati v njegov zakon. To ga je zelo jezilo, prav tako tudi njegovo ženo, in že ni vedel, kako naj mami prepreči njeno vmešavanje. Nazadnje pa ji je rekel: »Veš, mama, če bi bili na potapljajoči se ladji mi trije, ti, moja žena in jaz in bi imel na izbiro, da z rešilnim čolnom rešim poleg sebe samo še eno osebo, bi prav gotovo izbral ženo, ne tebe.« Mama je v prvem trenutku osupnila, potem pa je vso stvar razmislila in je od takrat mlada zakonca pustila pri miru.
Na to že zelo staro zgodbo sem se spomnila, ko sem pred kratkim slišala, da je pred mnogimi leti župnik, pri katerem sta se oglasila dva bodoča mladoporočenca, vprašal ženina, koga bi rešil, če bi imel na izbiro, da lahko reši samo eno osebo, mamo ali ženo. Če je bodoči ženin rekel, da bi rešil mamo, mu je svetoval, da s poroko še malo počaka, ker še ni zrel zanjo. Verjetno je takih ženinov, ki bi morali počakati, kar nekaj, samo v trenutku, ko so se poročali, ni bilo nikogar, ki bi jih na to opozoril. Vprašanje pa je tudi, ali bi takšen dobrohoten nasvet sploh upoštevali.
Morda se zdi na prvi pogled kruto tako odgovoriti mami. Verjetno si mnogi tega preprosto ne bi upali. Potem pa celo življenje nihajo med mamo in ženo, do mamine smrti. Takrat pa je odnos med možem in ženo lahko že tako razrahljan, da se ga ne da več spraviti v red. Veliko takšnih ljudi sem že srečala in mi je bilo vedno žal zanje.
V življenju se pogosto znajdemo v podobnih situacijah. Ni nujno, da gre vedno za mamo in ženo. Lahko gre za mnoge druge odnose, ki takšni, kot so, ne morejo zagotoviti zadovoljnega življenja. Če bi se znali pravočasno in odkrito pogovoriti, bi lahko preprečili marsikaj hudega. Žal se nismo navajeni odkrito pogovarjati. Tega se že kot otroci nismo učili. Raje molčimo, da ne bi koga prizadeli. Potem pa se zgodi, da mnogi zaradi tega molka še bolj trpijo. Res ni druge poti kot ta, da se naučimo odkrito pogovarjati.
