Vedno znova sem navdušena, ko vidim, s čem vse se ukvarjajo zelo stari ljudje. Pravili so mi o osemdesetletni gospe, ki pri svojih visokih letih še vedno hodi k folklorni skupini in pleše. Pravi, da si za svojo dušo ne bi mogla predstavljati česa lepšega. Vsi jo občudujejo. Sama pa pogosto pravi: »Dokler bom plesala, sem še.« Povsem jo razumem. O marsičem v življenju razmišljamo tako.
Pa vendar se potem tolikokrat izkaže, da gre naprej tudi brez tega ali onega, za kar se nam zdi, da brez tega ne bi mogli živeti. Prepričana sem, da gospa še bo, tudi če ne bo mogla več plesati. Samo nogo si lahko zlomi, pa se bo morala posloviti od folklore. Lahko pa bo namesto plesa delala kaj drugega.
Veliko starih ljudi je prepričanih, da brez vrta ne bi mogli živeti. Celo življenje so ga imeli in delali v njem. Sejali so in čakali, da kaj zraste, potem so vsak dan opazovali, kej je novega in se veselili vsega. Pogosto je na vrtu zraslo toliko, da je bilo preveč za eno družino in so z veseljem dajali še kam drugam. Mnogim, ki so že zelo stari, bi bilo najhuje opustiti vrt. Marsikdo bi šel v dom, ampak vrta ne more kar tako pustiti.
Ob tem se vedno znova spomnim na staro gospo, ki je imela zelo lep vrt, z zelenjavo in čudovitimi rožami, kot v pravljici, in sem jo zelo pogosto slišala razmišljati prav tako. Bala sem se zanjo, kako bo, ko se bo morala od tega posloviti. Tudi jaz si tega skoraj nisem znala predstavljati. Potem pa se je dogajalo vse veliko bolje, kot bi lahko pričakovali. Gospa je bila stara že blizu devetdeset let in sama res ni mogla več tako živeti. Hčerka ji je pomagala najti prostor v domu tam blizu, tudi prijetno sobo in gospa je zdaj tam zadovoljna. Z veseljem misli na vrt, ampak popolnoma razume, da zdaj to ni več možno. Ves strah je bil odveč. Morda nam manjka prav tega zaupanja, da se potem nazadnje stvari uredijo veliko bolje, kot si mislimo. S tem zaupanjem lahko veliko laže živimo.
