Tako čisto mimogrede sem ujela, kako je zelo obilna gospa pripovedovala svoji sogovornici: «Tako molim in molim, da bi shujšala, pa nič ne pomaga.« Gospe ne poznam in tudi ne vem, ali samo moli ali pa naredi še kaj več. Pogosto poslušam, za kaj vse ljudje molijo in so potem zelo razočarani, ker molitev ne pomaga tako, kot bi želeli. Morda si vse skupaj predstavljajo tudi preveč preprosto: če bom dovolj dolgo in iskreno molil za nekaj, se to potem mora zgoditi, če Bog je in če nas ima res rad.
Ne vem, kako se gospa loteva te molitve in ne bi ji rada delala krivice. Gotovo je tudi prav, da moli. Vsako molitev lahko razumemo kot nekaj zelo pozitivnega. Lahko povem samo, kako jaz osebno razumem takšno molitev za shujšanje ali kaj podobnega. Bog zame ni trgovec, ki mi bo nekaj dal, če bom dovolj plačala, dovolj molila.
Prevelika teža je za gospo gotovo velik problem in zelo razumljivo je, da bi želela kaj spremeniti. Morda bi bilo bolj na mestu, če bi molila, da ji Bog da dovolj moči, da se drži trdnih sklepov glede prehranjevanja in gibanja. Ali pa še bolj, da skuša vsak dan znova pred Bogom razmisliti o svojem življenju, o svoji temeljni življenjski usmeritvi in vse skupaj položiti v božje naročje. Tako bi njeno življenje lahko zanjo postalo lažje in bi bila bolj kos vsemu, kar življenje pred njo postavlja.
Včasih je prav zanimivo poslušati, kaj vse ljudje pričakujejo od molitve. Celo to, da bo nekdo naredil izpit, ne da bi kaj dosti študiral. V času bolezni je gotovo zelo razumljivo, da molimo za ozdravitev ali vsaj za ugoden potek. Včasih je naravnost ganljivo videti, kako velika množica ljudi bolnika spremlja z molitvijo. To mu v času bolezni ogromno pomeni in mu tudi pomaga, da poteka bolezen ugodneje kot bi sicer. Ni pa nujno vedno tako. Nekdo lahko veliko in zelo iskreno moli, pa se bolezen konča s smrtjo. Pa ne zato, ker se Bog za tega bolnika ne zmeni, ampak ker je z njim na drugačen način, ki ga je v tem trenutku težko razumeti. Ampak Bog sam je že pred nami šel po takšni poti.
