V zadnjih letih in desetletjih se marsikaj tako hitro razvija, da malo starejši komaj lahko še sledimo. Zdaj ima skoraj vsak že dostop do spleta, ki nam omogoča hitro priti do mnogih podatkov, za kar bi sicer potrebovali kar precej časa. Mlajša generacija je s spletom že odraščala in se jim zdi samoumevno, da vsi za mnoge podatke lahko pogledajo tja. Pa je to res tako samoumevno?
Znanka mi je pripovedovala, kako sta bila z možem v neki tuji župniji in sta hotela k maši, nista pa točno vedela, ob kateri uri je maša. Tudi nista nikjer ob cerkvi videla, da bi imeli napisan urnik maš. Tako sta odšla v župnijsko pisarno, ki je bila na srečo odprta, da se pozanimata, kdaj je maša. Mlad župnik, očitno precej zaposlen, ju je takoj poučil: »Gospa, vse je na spletu.« Znanka bi morala domov, kakšne pol ure daleč, da bi na računalniku to pogledala. Njeni vnuki bi te podatke našli seveda na svojih mobijih. Gotovo tudi mladi župnik.
Večkrat sem zasledila tudi drugod, na raznih uradih, kako so pozivali ljudi, da se prijavijo in kako najdejo obrazce za prijavo na spletu. Prepričana sam, da se marsikomu starejšemu še sanja ne, kaj to pomeni. Zase lahko rečem, da se za silo še kar znajdem, si pa ne bi upala kupovati letalskih kart po spletu, kar delajo danes praktično že vsi.
Prav je, da gre razvoj naprej in smo tega seveda lahko samo veseli. Hkrati pa se moramo zavedati, da se marsikdo od starejših ne more znajti pri vseh novotarijah in se od njih tudi ne more tako samoumevno zahtevati, da se bo ravnal po njih. Za marsikoga je že to dovolj, da se vsaj za silo znajde v tem tako drugačnem svetu, kaj šele, da bi bil na tekočem z vsem.
Želim si, da bi znale mlajše generacije potrpežljivo delati z nami starejšimi. Res je, da marsičesa novega ne obvladamo, se nam je pa v tolikih letih nabralo kar nekaj življenjske modrosti, ki je pogosto še dragocenejša kot tehnično znanje.
