Srečala sem gospo, ki se me je zelo razveselila, ker je v tistem trenutku čutila, da mora govoriti o svoji stiski, ki jo je zelo težila. Z možem sta imela dober zakon, tri otroke, zdaj že odrasle in poročene. Mož je v zadnjih letih postajal vedno bolj dementen. Vse skupaj je postajalo tako hudo, da je bilo bivanje doma povsem nevzdržno. To so videli tudi drugi in so ji svetovali, da poišče zanj primeren dom. Po dolgem in težkem razmišljanju je to storila. Mož je zdaj v domu zadovoljen, ona pa vsak dan prihaja k njemu in preživi z njim cele popoldneve. Ko mi je vse to natanko povedala, je nazadnje rekla: »Veste, pa kljub vsemu me od časa do časa zagloda dvom, ali sem storila prav.«
Dolgo bi lahko razpravljali o tem, ali je v tem primeru prav, da gre mož v dom ali ne. Različni ljudje bi povedali različno. Poznam žene, ki so kljub neverjetnim naporom zelo dementne može obdržale doma. Zelo jih občudujem, sem pa prepričana, da vsaka žena tega ne bi zdržala. Kolikor poznam to gospo, se mi zdi, da je ravnala prav.
Verjetno pozna vsak od nas takšne glodajoče dvome. Ali smo to naredili prav, ali bi morda lahko kako drugače? Sami smo se morali odločati v tistem trenutku. Iz razdalje, z današnjimi izkušnjami, vidimo morda marsikaj drugače. Ampak morali smo se odločiti takrat in takrat smo se odločili v najboljši veri, da je tako dobro. Prav je, da si postavljamo ta vprašanja in o tem razmišljamo. Ne zato, da bi se obremenjevali, ampak zato, da tudi zdaj, po tolikih letih, trezno pogledamo na o odločitev. Prav pa je tudi, da potem za to odločitvijo stojimo in skušamo v dani situaciji narediti najboljše.
V življenju ni idealnih rešitev, ali pa so zelo, zelo redke. Poiščemo lahko samo najboljše rešitve v dani situaciji. Verjetno se je tudi ta gospa odločala za najboljšo rešitev v tem trenutku. Idealno bi bilo, če bi moževa demenca izginila in bi spet lahko živela normalno življenje. Pričakovati kaj takega pa je čisto nerealno. Tako bo gospo verjetno sem in tja zaglodal dvom do konca življenja.
