Vsak človek se na svoj način srečuje z upokojitvijo in starostjo. Nekateri komaj čakajo, da se bodo upokojili, drugi spet se tega neznansko bojijo. Potem, čez nekaj časa, srečujem ene in druge. Skoraj vsak pove, da je potem malo drugače, kot si je prej predstavljal. Tega, kar so nekateri prej pričakovali, preprosto ni. Čeprav so v pokoju, časa nimajo neznansko veliko. Nekam drugače se vrti, hitreje mineva. Seznam knjig, ki so si ga naredili, kaj vse bodo potem prebrali, ni nič manjši. Morda celo večji. Tudi izbor knjig bi sedaj naredili drugače. Zanimajo ji druge stvari. Mnogi, ki si prej niso znali predstavljati, kako bodo smiselno zapolnili čas, so zadovoljni. Počutijo se svobodne in se jim zdi, da so v tej svobodi lahko bolj ustvarjalni.
Potem se najdejo ljudje, ki drugim delijo nasvete, kako se je treba upokojiti. Eden takšnih nasvetov je: V pokoju moraš imeti nalogo. Človek res laže živi, če ima nalogo, če se zaradi te naloge počuti koristnega. Ampak kaj je naloga? Nekaj, kar od zunaj določiš in se tega strogo držiš? Za mnoge je naloga, da se učiš nekega tujega jezika, da hodiš na tretjo univerzo, da veliko prebereš, da redno telovadiš in se dovolj giblješ … Lahko bi naštevali še in še. Same spoštovanja vredne naloge. Zanimivo, da ljudje na splošno bolj malo mislijo na druge vrste nalog: obisk prijatelja ali znanca, ki živi sam, doma ali v domu, pomoč sosedu, delo v župniji ali kakšni drugi prostovoljni organizaciji … Seveda pa najdemo med upokojenci ene in druge.
Ampak kaj je tista največja naloga, mimo katere res nihče ne bi smel iti? Največje in najpomembnejše naloge niso tiste, ki jih lepo načrtuješ, ampak je to, kar ti življenje prinaša ne načrtovano. Včasih so neprijetne in imaš občutek, da jim ne boš kos. Toda ne moreš jim ubežati. Pride bolezen, invalidnost, podrejo se odnosi v družini in ne potrebna pomoč, pa še marsikaj. Naloga je pravzaprav v tem, da znaš biti pozoren na vse, kar se dogaja okrog tebe. Včasih tudi zelo prijetne stvari.
