Napisala: Inka in Gregor
Vsi smo pričakovali, da bo današnji dan res nekaj posebnega. Že noč je nakazovala, da bo res tako, saj je proti jutru lilo kot iz škafa… Tudi zajtrk je bil nekaj prav posebnega: žganci zabeljeni z ocvirki, za prilogo pa kislo zelje. Nekaj čez 8.00 je g. Jože blagoslovil nas, nahrbtnike in pohodne palice. Potem pa je prišlo na vrsto tisto, zaradi česar smo prišli na skrajni zahod Evrope. Začeli smo s prvimi dobrimi 27 km našega romanja k sv. Jakobu v Kompostelo. Če smo pot pričeli z dežniki in pelerinami še v rahlem dežju, smo oboje že po nekaj kilometrih spravili v nahrbtnike. Ravno ko je prenehalo deževati, smo prišli do plaže, kjer smo se obrnili proti severu. Prvo srečanje z Atlantikom je bilo za večino od nas spet nekaj posebnega, še posebej smo občudovali več kilometrske peščene plaže, ki pa kljub svoji lepoti tudi v najbolj vročem poletju za kopanje niso tako prijetne kot smo jih vajeni z Jadrana. Presenetile so več kilometrov dolge z lesom nadelane poti, ki potekajo kak meter nad peščenimi plažami. Nekaj posebnega so bili cvetoči travniki polni v naših krajih neobičajnega cvetja. Tako so na travnikih cvetele pelargonije, beli škrniclji, pa različno drugo cvetje, ki ga v naših domačih krajih občudujemo le kot lončnice. Prijetna so bila srečanja z mnogimi romarji z različnih koncev sveta – celo kako Slovenko smo srečali vmes (tako iz naše skupine, kot posamezno romarko).
Bolj kot se je dan prevešal v popoldne, bolj je bilo nebo modro, oblaki pa so se počasi umikali. In po kakih 20 km romanja je posijalo tudi sonce. Nekaj posebnega je bilo spoznanje, da se na Portugalskem očitno živi ceneje kot v Sloveniji. Ko sva se ustavila v kraju Fão v (menda) zelo znani slaščičarni Pastelaria Clarinhas, ki deluje že od leta 1947, sva popila dva espresa, eno pivo in en kos torte, za kar sva dala vsega skupaj malo več kot 4 EUR. Če pomisliva, koliko bi to stalo pri nas…
Zadnji kilometri so se precej vlekli, a cerkev sv. Mihaela v Marinhasu nama je na obzorju kazala, da današnji cilj ni več daleč. Na žalost pa sva jo gledala kar nekaj kilometrov preden sva prišla do nje… Za cerkvijo pa je bilo že današnje prenočišče. In kaj je lahko lepšega kot prijatelji, ki te po celodnevni hoji na vratih pričakajo z aperitivom?
