Napisala: Alojzija
Z neizmerno hvaležnostjo v srcu zaključujemo predpredzadnji dan našega 10-dnevnega peš romanja po Caminu Portugalu ob obali. Ob naši poti na Portugalskem je bila skoraj v vsaki vasi kakšna lepa cerkev s krasnimi poslikavami, podobami svetnikov, cvetlično in zeleno dekoracijo. Ob današnji poti so me še posebej navdušila zelo stara verska znamenja – kamniti križi, podobe ob poti, cerkve, pa celo samostan s čudovitim vrtom in manjšo cerkvijo ob njem.
Pred odhodom na Camino sem se spraševala, zakaj se sploh odpravljam na to pot. Težko je odgovoriti v nekaj besedah. Zdaj vem, da sem – bolj kot srečna – izpolnjena. Uresničila sem si dolgoletno željo, starejšo od deset let. Morda tudi zaradi spominov na romanje na Brezje z očetom, bratom in sestrama v otroštvu, ko smo romali po zaobljubi, saj je sestrica ozdravela po hudi bolezni.
Nagovor našega duhovnega vodje je bil tudi danes, kot vedno, zelo življenjski. Jezusovi učenci godrnjajo: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?«
Premišljevala sem te besede. Počasi mi postaja jasno, zakaj sem želela hoditi Camino (caminar – potovati, el camino – pot v španščini). Najboljše ni vedno tisto, kar je najlažje in najhitreje dosegljivo. Prav takrat, ko sem na dnu, najšibkejša, šele zares vidim vse priložnosti, ki jih prej nisem opazila. Bolje razumem in lažje sprejemam svoje preteklo življenje – četudi z njim nisem povsem zadovoljna. Camino me uči, da noben trud ni zaman, da je vsak spodrsljaj ali neuspeh sicer boleč, a hkrati priložnost, da vstanem in vsak dan znova stopim naprej. Da z večjim optimizmom načrtujem jutrišnji korak.
Ljudje so Camino hodili stoletja. Če so zmogli oni, zakaj ne bi tudi mi, današnja generacija? To dokazujejo tudi zgoraj omenjena znamenja ob poti.
Ali kot pravi Jezus v enem izmed evangelijev: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
Znamenja ob poti so zelo živa. In če smo čuječi, bodo spregovorila sama zase.
Vabljeni, da preberete še ostale zapise naših romarjev tukaj.
