Če bi povprašali ljudi, kako bi z enim stavkom povedali, kaj je življenje, bi dobili veliko odgovorov in vsak bi bil del resnice. Pa tudi z nepopisno množico odgovorov ne bi mogli zajeti vse resnice. Se pa ob vsakem odgovoru lahko malo zamislimo in vsak odgovor odkriva delček resnice.
Ko sva se pred nekaj meseci z znanko pogovarjali o marsičem, je pogovor nanesel tudi na naše medsebojne odnose, tako v družini, ožji in širši, kot tudi med znanci in prijatelji in sodelavci. Ni vedno lahko uskladiti vse, kar se tke med nami, tako, da bi bili vsi zadovoljni. To je pravzaprav prava umetnost. Znanka je izrekla misel, ki se mi je zdela vredna, da jo še ponovim in razmišljam o njej. Takole je rekla: »Življenje je tkanje. Ena sama nitka nič ne pomeni, če pa te nitke povežeš in stkeš med seboj, lahko nastane prava umetnina. To tkanje je včasih zelo naporna stvar, ampak vredno je vztrajati. No, včasih tudi ne uspe takoj, pa tudi to te ne sme odvrniti od tega, da poskusiš znova.«
Všeč mi je bila ta njena misel. To, kar se dogaja med nami, je res neke vrste tkanje. Na mnoge različne načine se povezujemo in prepletamo in tako tkemo svoje življenje. Velikokrat nam je to v veliko veselje, včasih pa se tudi kaj ponesreči in moramo potem popravljati. Delo, ki ni nikoli zaključeno, vedno lahko še kaj dodamo ali popravimo, vedno bi bilo tkanje lahko še boljše.
Si lahko predstavljamo, kaj bi počela ena sama nitka, nekje izgubljena sama zase? Čisto brez pomena bi bila, lahko bi jo samo vrgli stran v smeti. Res je, da ne bi doživljala napora in morda tudi bolečine ob tkanju, ampak sama zase bi bila popolnoma brez vsebine in smisla. Pri tkanju pa nastane marsikaj. Kot jaz razumem to tkanje, sploh ni pomembno, kaj je končni izdelek. Svečana svatovska obleka ni nujno več vredna kot raševinasta obleka berača. To vrednost ji dajemo samo mi v naši potrošniški miselnosti. V resnici pa je vrednost tkanine v načinu tkanja samega, v mnogih medsebojnih povezavah.