Živeti sama s seboj

Poleti me je za nekaj dni obiskala prijateljica, ki jo poznam že skoraj štirideset let. Spoznala sem jo kot pravkar poročeno ženo, jo spremljala potem kot mamo dveh otrok, se z njo veselila in bala ob mnogih težavah, ki so se pojavljale. Zdaj je babica sedmih vnukov. Lani ji je umrl mož, s katerim sta se zelo dobro razumela in v štiridesetih letih tudi veliko doživela. Lepega, pa tudi marsikaj težkega. Zdaj je spet sama. Veliko je sicer zaposlena z vnuki, vendar ne živi skupaj z mladima družinama. V hiši, kjer so kot družina živeli, je sedaj sama.

            Veliko sva se pogovarjali in zelo jasno je povedala tole misel: »Sedaj sem se morala spet naučiti živeti sama s seboj. Doslej sem štirideset let vedno skrbela za nekoga drugega, jaz pri tem sploh nisem bila pomembna. Ves ta čas nisem nikoli tako intenzivno živela sama s seboj. Sprašujem se, kaj je sedaj moja naloga. Morda čisto nekaj drugega, kar sem si prej mislila. Biti moram potrpežljiva in čakati in ne biti neučakana. Ni mi vedno lahko, ampak čutim, da je mož na nek poseben način z menoj in mi pomaga. Vem, da otrokom sicer pomagam, kolikor morem, ne smem pa jih obremenjevati. Vsak od nas ima svojo pot.«

            Zanimivo mi je bilo to njeno razmišljanje. Zelo zrelo. Načela je temo, ki se mi zdi zelo pomembna. Če ne prej, se mora človek spet v starosti naučiti živeti sam s seboj, če hoče živeti mirno in zadovoljno. Kdor zna živeti sam s seboj, ne bo po nepotrebnem obremenjeval drugih, tudi ne bo nesrečen, ker naj bi mu drugi posvečali premalo pozornosti. Kdor zna živeti sam s seboj, se ne bo vrtel samo okrog sebe, ampak bo videl ob sebi tudi drugega človeka, ki morda potrebuje pomoč. Ni nujno, da so to samo njegovi otroci.

            Zdaj je minilo že nekaj mesecev, odkar je odšla. Pogovor z njo pa je zame še vedno zelo živ in pomaga tudi meni živeti sama s seboj.  

Deli.