Zanikanje

            Ko malo bolj natančno pogledamo, kako reagiramo na težke izgube, na primer ob hudi bolezni ali kaj podobnega, pogosto opažamo zanikanje. Ko že vsi okrog vidijo, kako hudo je s tem človekom, on še vedno dela neverjetne načrte, kaj vse bo še naredil in svojega stanja, kakršno je, sploh ne prizna. Takšnih oblik zanikanja dejanskega stanja je zelo veliko, vsak človek to dela na nek svoj način. Nekateri so tudi malo bolj, drugi spet malo manj nagnjeni k takšnemu zanikanju.

            V zadnjem času sem srečala kar nekaj ljudi, ki so se mi zdeli neverjetni mojstri v zanikanju. Tako sem se na primer pogovarjala s človekom, ki je zaradi svoje invalidnosti zelo omejen v marsičem. Pričakovala sem, da se bova pogovarjala o tem, kaj bi se dalo narediti, da bi mu življenje kljub tej prizadetosti olajšali, pa je potem v pogovoru izzvenelo tako, da sploh ni nobenega problema in da nima kaj urejati. Resnica je bila seveda čisto drugačna. Prav ob tem srečanju sem veliko premišljevala in mislim, da je bilo to srečanje tudi zame velika šola.

            Najprej to, da vsak človek zelo izbira, s kom bo spregovoril o svojih težavah. Gotovo me z vsakim sogovornikom, tudi ne z mnogimi, morda z enim samim človekom, s katerim se počuti tako blizu. Ali pa še z enim človekom ne in raje ostaja sam. Seveda je veliko laže, če ima vsaj enega človeka, s katerim se lahko pogovarja o vsem, kar ga teži, je pa to vedno njegova izbira.

            Drugo, kar tudi ni tako nepomembno, je, da nam zanikanje pogosto lahko pomaga živeti. Včasih je tako hudo, da lahko človek preživi samo v skrajnem zanikanju. Pravo nasilje lahko izvajamo nad človekom, če mu hočemo na vsak način preprečiti zanikanje. Vso pravico ima do tega in sam se mora odločati za način, kako bo temu najlaže kos.

            Vsem želim, da bi imeli b sebi nekoga, s katerim se lahko odkrito pogovarjajo o vsem, pa tudi ljudi, ki jih sprejemajo, kadar se odločijo za zanikanje. 

Deli.