Zakaj ste izbrali takšen hobi?

Ne morem pozabiti pogovora z zelo mlado novinarko v lanski jeseni. Bilo je pred prvim novembrom in pogovarjali naj bi se o našem odnosu do umirajočih in o skrbi za umirajoče. Takoj v začetku  je padlo njeno prvo vprašanje: »Kako to, da ste si izbrali tako žalosten hobi, spremljanje umirajočih? Zakaj si niste izbrali kaj bolj veselega, kaj bolj vzpodbudnega?« Želela sem ji povedati da so to pač stvari, ki si jih človek ne izbira sam, ampak preprosto pridejo z življenjem. Mislim, da nisem bila posebno uspešna, posebno ne zato, ker mi je s tem vprašanjem pokazala, da zelo malo razume, za kaj pravzaprav gre in bi ji v nekaj minutah težko povedala kaj takega, da bi začela na življenje gledati malo drugače.

            Od takrat sem o tem vprašanju še veliko premišljevala in se tudi o tem pogovarjala z mnogimi ljudmi. Znanka mi je rekla, da današnja mladina gleda na življenje tako, kot da je en sam velik hobi. Morda tudi ta novinarka. Jaz vsekakor spadam k starejši generaciji, ki razume pod hobijem nekaj drugega. Skrb in pomoč bolnim, ljudem v kakršnikoli stiski, starim, invalidnim in umirajočim nikakor ni hobi, ki ga človek ravno ima, če mu je to v užitek in veselje, ampak je bistven del nas vseh, kjerkoli že smo. Za kakovost našega življenja je nujno potrebno tudi to, da se ne vrtimo samo okrog sebe, da se ne počutimo sami kot središče sveta, okrog katerega se mora vse vrteti, ampak pogledamo, kako živijo ljudje okrog nas in smo z njimi solidarni. Vsi potrebujemo pomoč drug drugega, vsak na svoj način in če si pomagamo, to ni hobi, ampak življenjska nuja.        

            Takšna vprašanja, kot sem ga na primer slišala od te novinarke, so na nek način zdravilna, da se vsega tega lahko potem bolj zavemo. Zato sem ji zanj pravzaprav tudi hvaležna. Ne, karkoli sem v življenju počela, nisem počela kot hobi, ampak kot odgovor na to, kar prinaša življenje.

Deli.