Za kaj vse ste prikrajšani

Ne gre in ne gre mi iz glave srečanje z mlajšo gospo. Včasih se ustaviva in malo pogovarjava. O stvareh, s katerimi se srečujeva v svojem vsakdanjem življenju. Vidi tudi, da vedno teže hodim. Ko sva se srečali nazadnje, pa mi je rekla nekaj stvari, o katerih se mi zdi vredno kaj napisati.

»Za kaj vse ste v življenju prikrajšani«, je razmišljala ob najinem zadnjem srečanju. Prav začudeno sem jo pogledala in rekla: »Ampak vsak človek je za kaj prikrajšan, eden za to, drugi za kaj drugega. Res da sedaj marsičesa ne morem, gotovo pa ne živim z občutkom, da sem v življenju prikrajšana. Skušam živeti s tem, kar zmorem in sem neznansko hvaležna za vse, kart mi je bilo v življenju mogoče. Tudi za mnoga potovanja, na katerih sem zelo uživala, ki pa mi sedaj niso dosegljiva. Pa še za marsikaj drugega. Res ne vem, zakaj bi morala biti sedaj nesrečna, če to ni več mogoče.« Ne vem, ali je razumela to moje razmišljanje.

Ob tem razmišljanju mi je postalo jasno, da je veliko ljudi nesrečnih prav zato, ker živijo z občutkom, da so v življenju prikrajšani za toliko stvari. Gledajo druge in bi najraje imeli vse, kar vidijo pri drugih. Tako sem na primer poznala gospo, ki bi bila po eni strani rada svobodna, brez družine, po drugi strani pa bi želela imeti družino. Obe želji sta se zelo močno čutili in ko je res imela družino, je bila to prava katastrofa. Za nič ni bila na zunaj prikrajšana, pa je bilo zelo hudo. Nihče ne more imeti vsega, neprestano se je treba odločati, glede na to, kar zmoremo, kar nam je možno v okviru naših finančnih zmožnosti, naših spodobnosti in fizičnih zmožnosti.

Hudo je živeti z občutkom da si prikrajšan za marsikaj, kar bi rad imel. Res ne bi bilo slabo, če bi se bolj zavedali, da so naše želje pogosto čisto nerealne in da je velika umetnost življenja prav to, da znaš iz tega, kar ti je dano na razpolago, narediti pravo umetnino. Potem se življenja res lahko veseliš.     

Deli.