V svojem življenju naredimo veliko sklepov, kaj vse bomo naredili, kaj vse bomo izboljšali in podobno. Pogosto pravimo, da so to trdni sklepi. Potem pa se čez nekaj časa izkaže, da se ni nič od tega zgodilo. Čez nekaj časa poskusimo enako in spet se ponovi isti scenarij. Vse to nas neredko spravlja v slabo voljo, včasih tudi v depresivno stanje. Načeta je naša podoba o sebi. Razočarani smo nad seboj, ker se nam naši trdni sklepi ne uresničijo.
Ljudi, ki nekako tako ravnajo, srečam kar precej. Včasih prav gotovo tudi jaz spadam mednje. Znanka, mama treh že skoraj odraslih otrok in na mnogih področjih zelo uspešna ženska, vsaj gledano od daleč, mi je pred kratkim spet tožila, kako je že skoraj obupala nad seboj. Za novo leto je spet naredila nekaj trdnih sklepov, kaj vse bo izboljšala v svojem gospodinjstvu, pri vzgoji otrok in podobno, po nekaj mesecih pa ugotavlja, da je vse ostalo pri starem. Sram jo je tudi pred možem in otroki, ker jim je tako sveto zagotavljala, da bo odslej drugače. Rekla sem ji, naj mi malo razloži, kakšne sklepe je naredila. Ko sem jo pozorno poslušala, se mi je zdelo čisto nemogoče, da bi ji vse to uspelo. Morala bi biti nekaj prav posebnega, s skoraj nadčloveškimi močmi, da bi lahko uspela. Navaden človek tega gotovo ne bi zmogel. In večina nas smo čisto navadni ljudje.
Verjetno bi marsikdo lahko pripovedoval nekaj podobnega. Upam, da s starostjo postajamo malo modrejši in poskrbimo, da se nam kaj takega venomer ne ponavlja. Ni pa nujno tako. Mnogi se kljub slabim izkušnjam z leti prav ničesar ne naučijo.
Tako kot pri vsem, kar človek počne, mora biti tudi pri sklepu, kaj vse bo v življenju spremenil, velik življenjski realist. Ni dobro narediti veliko takšnih sklepov naenkrat, tudi ni dobro narediti sklepov, ki do že od vsega začetka skoraj neuresničljivi. Odločiti se moraš za to, kar je v tvoji moči, seveda z določenim naporom, hkrati pa je vedno dobro tudi časovno določiti, do kdaj naj bi se nekaj uresničilo. Kdor se odloča tako, mu laže uspeva in je tudi veliko bolj zadovoljen.
