To pa res ni problem

Že od nekdaj je moja velika želja,  da bi se z ladjo odpravila na dolgo potovanje. Sedela bi ure in ure na palubi in gledala neskončno morje. Pa tudi vse ostalo, kar se dogaja na ladji, mi je zanimivo. Prvič sem bila na potovanju z ladjo na maturitetnem izletu v Grčiji, na takšni pol tovorni ladji, ko smo spali zunaj na palubi. Bilo je neskončno lepo. Vsaj tako imam to v spominu. Pozneje sem se še nekajkrat vozila nekaj dni z ladjo in vedno mi je bilo lepo.

            Od takrat se je veliko spremenilo. Zdaj bi bil problem že vkrcanje in izkrcanje iz ladje. Na sami ladji bi se verjetno lahko vozila z invalidskim vozičkom. Vem, da bi se gotovo dalo organizirati tudi sedaj potovanje z veliko ladjo, potrebno pa bi bilo kar nekaj priprav. Vse bi bilo treba zelo natančno premisliti in organizirati. Pa po pravici povedano, ne vem, ali imam dovolj energije za kaj takega. Morda bo takšno veliko potovanje z ladjo okrog sveta ostalo do konca moja velika neizpolnjena želja, ki pa je prav zaradi tega še veliko lepša, ker je nisem resnično doživela.      

            O tej svoji veliki želji pogosto marsikomu pripovedujem. Pred kratkim tudi znanki, ki mi je takoj razložila: »To pa sploh ni problem. Zdaj je že toliko odličnih ladij, pa tudi cene so kar primerne, posebno še če čakaš na ‘last minute’ ponudbo, ko se mesta sprostijo v zadnjem trenutku. Skoraj zastonj potuješ.« Zanjo to verjetno ne bi bil problem, zame pa prav gotovo.

            Ob tem mi prihaja na misel, kako vedno sodimo po sebi, kaj je in kaj ni problem. Prav gotovo tudi jaz kdaj komu rečem kaj podobnega za kakšno drugo stvar, ki se mi zdi lahka, drugemu pa ne. Če sedim za mizo in se pogovarjam, mojemu sogovorniku niti malo ne pride na misel, da mi je marsikaj problem, kar je njemu samo po sebi umevno. Tudi ne čutim potrebe, da bi to obešala na veliki zvon. Se mi pa zdi prav, če se tega malo bolj zavedamo. Da bi bili naši odnosi pristnejši.

Deli.