Gotovo ste že doživeli, da ste koga povprašali, kako mu kaj gre, pa vam je odgovoril: »Tako kot drugi hočejo.« Ljudi, ki tako odgovarjajo, sploh ni malo. Hudo je, če so o tem tudi v sebi prepričani. Če živiš in delaš tako, kot drugi hočejo, si pravzaprav lutka v rokah drugih in ne živiš svojega življenja. Predstavljam si tudi, da takšen človek v sebi ne more biti zadovoljen. Ali pa je že tako otopel, da sploh ni več sposoben razmišljati o sebi in o svojem življenju.
Seveda nihče od nas ni otok sam zase, ampak je del celine, kot pravi stari angleški pesnik. Vsi smo med seboj povezani in življenje vsakega človeka je na nek način povezano tudi z življenjem drugih. Pa še zdaleč ne tako, da pri tem ne bi imeli svoje volje in se ne bi sami odločali, kako bomo živeli, kakšen bo naš odnos do drugih. Ravno to je naše bogastvo, da smo svobodni. Tudi takrat, ko je zelo težko. Tako so bili ljudje, ki so ustvarili koncentracijska taborišča in ljudje, ki so z dvignjeno glavo vstopali notri in kljub vsej bedi pomagali svojim sotaboriščnikom. Še tako okruten režim iz njih ni mogel narediti zveri.
Morda se te svobode, ki jo imamo. veliko premalo zavedamo in se prepuščamo vplivom od drugod. Teh vplivov je zelo veliko in se mnogih niti prav ne zavedamo. Zato je prav, da o tem razmišljamo in vedno znova reflektiramo o tem, kar doživljamo in kar se dogaja okrog nas. Tudi naša svoboda ne prihaja kar tako, sama od sebe, zanjo moramo nekaj narediti, aktivno živeti. Potem bomo lahko vsaj do neke mere neodvisni od reklam, medijev, od različni ideologij in še marsičesa.
Ob tem se z veseljem spominjam svojega gimnazijskega profesorja latinščine, ki nam je vedno znova ponavljal star latinski rek: Ne prisegaj na učiteljeve besede. On, kot profesor, je bil pripravljen tako reči. Zanima me, ali so si ta stavek tako zelo zapomnili tudi moji sošolci. On je stavek večkrat ponovil, od nas pa je bilo odvisno, ali si ga bomo zapomnili in se v življenju ravnali po njem.
