Pomladno zeleno drevje nas je že od sredine aprila neustavljivo vabilo ven, na svež zrak, pod sonce. Dolgo smo gledali v nebo, da smo našli pravi dan. V četrtek, 2.6. smo se s stanovalci na vozičkih in spremljevalci vendarle odpravili ven. Mimo kapele, po spodnji poti ob telovadnici do paviljona in nato pred Lazarjevo hišo, kjer so nas že čakale neobrane domače češnje. Kako dobre so bile! In vedno jih je premalo. Nato pa presenečenje. Sara je s seboj prinesla milne mehurčke. Kaj naj si takle starejši človek misli o tem? Prestar, preresen? Otročje ali otroško lepo? Milni mehurčki so se čudovito lesketali v soncu, lepi spomini na otroška leta pa so zaplavali nad njimi. Ob kavi in pecivu nam je čas prehitro minil, zato smo rekli, da še pojdemo. Kmalu.
Sprehod stanovalcev z vozički
Deli.